Mother's Cake

Hodim po Berlinu po nečedni četrti (recimo, da je to zelo, zelo velika verzija Metelkove. Kot da bi jo raztegnili od Kliničnega centra pa vse do Telekoma. Kompleks zapuščenih tovarn, vzhodni Berlin, kakopak!). Pred nekaj trenutki mi prijazna črnca in belec ponudijo marihuano, ekstazi ali speed. Ne danes, nisem pri volji … Hodim dalje in vidim plakat pred klubom: »Mother's Cake, tonight«. Sliši se znano. Ko sem pobrskal po spominu, sem ugotovil, da so Mother's Cake igrali jeseni v Salzburgu, ne vem pa točno, zakaj se nisem spravil na koncert. Super, prvi koncert letos, gremo!
Kdor jih ne pozna, igrajo nekaj (po mojem mnenju) med psychadelic/70s rock s funk elementi. Trojica je na oder prišla točno ob napovedani uri (ob osmih zvečer, kar je nenavadno za Berlin. Ker v Berlinu ni odpiralnega časa, žura se 24/7, začne se tradicionalno okoli polnoči in konča ob desetih zjutraj). Klub je bil majhen, nekaj v stilu Orto bara. Majhnost kluba je optično povečala napolnjenost dvorane. No, saj je bil klub praktično poln. Vzdušje na in pod odrom je bilo optimalno, basist me je po kretnjah spominjal na Flea (Red Hot Chili Peppers). Opazil sem, da so fantje nadarjeni glasbeniki, še posebej proti koncu neke pesmi, kjer so na široko improvizirali. Zabavno je bilo, ko so v eni pesmi preklopili na čisto elektronsko glasbo (zanimivo je slišati elektronsko glasbo, igrano z dejanskimi inštrumenti. Varianta The Prodigy …). »Zadnja pesem je Runaway, kot vedno«. Ne morem ugovarjati besedi »vedno«, saj sem bil prvič na njihovem koncertu, a lahko ugovarjam besedni zvezi »zadnja pesem«: bila je namreč predzadnja pesem.
Slaba stran dogodka je bila, da so bili Mother's Cake edini nastopajoči, kar je pomenilo, da se je klub zaprl po dveh urah od začetka glasbe (band je igral uro in pol). Odpravil sem se naprej v noč. Kar se je potem dogajalo, presega interesno sfero Paranoida, zato bom na tem mestu zaključi.