Winterstrike Fest IX

Enkrat konec oktobra preko chata na Facebooku:
»Alo! Čez vikend bomo v Izoli, v soboto grem v Gorico na koncert: Human Putrefaction, Ater Era, Idolatria. Te zanima? Bi šel zraven? Si še v metalu sploh??«
»Helo. Sem še v metalu, itak! Bi šel zraven, sam nisem več na Primorskem, sem v Radljah, tak da žal ne bo šlo.«
»Jebi ga! Tej te pa rufnem enkrat, ko bom v Radljah. Če bi to vedel, bi te že prej kdaj poklical.«
Slabe tri mesece kasneje:
»Alo! Konec meseca sem mislil it na Winterstrike v Ravne. V ta namen bi prespal v Radljah. Si ti tudi planiral tole? Bi šla skup?«
»Hej. Tut jaz grem. Kamot lahko greva skup.«
Tako sem se dogovoril s starim prijateljem, osebno pa sem se veselil srečanja skorajda bolj oz. enako močno kot koncerta, ki naj bi po nastopu Gutalax v Murski Soboti prekinil koncertno sušo po skorajda dveh mesecih. En dan potem pa sem prepričan, da nisem bil edini, ki se je tega dogodka enako močno veselil zaradi ponovnega snidenja s »starimi facami, ki jih nismo videli že sto let«.
Ko sva s kolegom stopila skozi vhodna vrata, sva bila z mislimi in ušesi že na pol po stopnicah navzdol mimo šanka v dvorani. Takoj na blagajni je sledil klasičen stavek: »A se je že začelo?« Odgovor je bil pritrdilen, začudenje pa temu toliko večje, saj se mi je zdelo, da slišim Motörheade. »Kaj je morda prvi band že končal? Je možno, da se ob devetih na svoj nastop že pripravlja drugi band?« Odgovor na obe vprašanji je bil tokrat negativen, na odru so še zmeraj ropotali domačini Rollin' Bastards pred najštevilčnejšo publiko večera. Sicer sem po nekaj slišanih tonih nato od pevca že tudi kar hitro slišal »To so bili vsi naši avtorski komadi, sledita še dve priredbi«. Seveda sem se nadejal komada Ace of Spades, a da sem ga lahko slišal, sem moral pred tem »pretrpeti« še Iron Fist (če se ne motim) in The Chase Is Better Than the Catch. Končno sodbo o slišanem pa naj podam z izjavo kolega: »Pevec ima boljši Lemmyjev vokal kot ga ima Lemmy danes!«
Začetek je bil torej zelo obetaven iz različnih vidikov, čeprav sploh nisem povsem natančno vedel, kaj me še čaka. Vsi štirje nastopajoči so slovenski publiki relativno poznani, medtem ko sem se sam z njimi v soboto prvič srečal v živo. Žanrska pestrost me je sicer malo skrbela, a že med sound checkom sem lahko ugotovil, da me GMB-jevci v tej zvezi ne bodo razočarali. Očarljiva Nika na basu je sicer med vajo sramežljivo odštevala takte do svojega vstopa v komad, tako da mi je na obraz pričarala rahel hudomušen nasmešek, a naknadni death/thrash ritmi so bili dovolj prepričljivi, da so pregnali vse dvome. Ni trajalo dolgo in četverica iz Kranja je že brutalizirala zares. Sprva bolj v slogu Kill or Become sodobnih Kanibalov, tam nekje s tretjim komadom (Unleashing?) pa je band pokazal ostre zobe. Death, thrash in death/thrash napadi so se vrstili eden za drugim, Anžetov dvojni pedal na bobnih je postal bandov stalni spremljevalec, medtem ko je Klemen vsake toliko ponudil kakšno solažo (na teh mestih sem pogrešal še drugo kitaro) in se je David kot nekakšna mešanica Johna Tardya (Obituary) in Bude (Elvis Jackson) gibal po odru sem in tja. Ko pa je bilo na vrsti headbanganje, se tega ne bi sramoval niti George »Corpsegrinder« Fisher. GMB so se predstavili udarno in hitro, prav tako pa je minil tudi njihov nastop.
Ob doživeti intenzivnosti me je nekoliko skrbelo, ali bom imel dovolj energije do konca. V tem oziru sem imel srečo, da so mi God Scard ponudili priložnost za oddih. Band, ki deluje že od leta 1992 in ima za seboj le en studijski album, se je predstavil v povsem novi zasedbi, ki od originalne šteje samo še pevca Nickyja. On je bil tudi glavni razlog za to, da sem se predčasno odpravil iz dvorane na oddih, saj God Scard kljub všečni instrumentalni izvedbi zaradi mešanja deathmetalskega growla s clean petjem pri meni padejo v nevšečno kategorijo »ne hvala«.
Zaradi predčasnega odhoda izpred odra med nastopom God Scard in različnih tehničnih težav pred nastopom peterice pod imenom Keller je premor med enim in drugim nastopom postal daljši od pričakovanega in brata iz Koroške, ki sta na ta večer bila tudi del organizacijske ekipe, sta postala vidno razočarana nad murphyjevsko zacoprano situacijo. Toda noro razpoložena publika, ki je med njihovim nastopom ponovno postala bolj številčna, je bil dejavnik, ki je tudi z njunih obrazov pregnal vso nejevoljo. Moshpit smo na ta večer že videli, a ne tako množičnega, pridružila pa sta se mu še neskončno trajajoč stage diving in salte z odra. Več kot očitno je bilo, da si je občinstvo ta koncert močno želelo, poplačano pa je bilo z najboljšo možno izvedbo, ki jo je band tehničnim težavam navkljub premogel ponuditi.
Setlista Keller: Intro, Sentenced to Death, Manicomio, Beyond Recognition, Summon The Mortals, A Lesson in Violence, Keller, Slavery, Self (Sepultura), Holy Slaughter, Outro.
Koncert je torej bil za marsikoga povsem prehitro pri koncu, veselje in zadovoljstvo pri obiskovalcih, ki smo na koncert pripotovali iz povsem različnih koncev naše male domovine, pa so izžarevali naši zadovoljni nasmeški. Naslednje leto sledi deseta ponovitev, ki bo zagotovo enako vabljiva in bo ponujala enako prijetno vzdušje, h kateremu je letos že petič zapored zelo veliko pripomogel "Frogyjev čaga-bus". Ideja o tovrstni promociji kateraga koli dogodka se mi zdi zelo dobra, predvsem pa bi si nekaj podobnega želel za oživitev našega metalsko mrtvega Maribora. Drugo leto torej: deseta ponovitev festivala, šesta ponovitev "Frogy busa" in deveta izvedba metal festivala na Koroškem.