Sister / Ransom Call

Pred tremi desetletji je veljalo, da so Bon Jovi, Poison in podobni prodani korporativni rock, Metallica, Slayer in Exodus pa so pravi, neobrzdani rock'n'roll, duša heavy metala. THRASH – to je to! Trideset let kasneje, torej v letu 2015, pa je tržišče preplavljeno z ready-from- the-box thrash bandi, polnimi recikliranih riffov, umetno staranimi jaknami in bleščečimi hitopkami, njihova stopnja svežine in inovativnosti pa je enaka svežini gat bosanskega delavca po celodnevnem krampanju ob robu avtoceste Ljubljana–Vrhnika. Na drugi strani pa smo imeli na dotično sredo v Trainstation Squatu v Kranju možnost videti »glam« band, ki je trgal gate, rušil vse pred seboj in zvenel bolj sveže kot večina postane greznice, ki jo danes servirajo vsake bilke oklepajoče se založbe. Zveni neverjetno? Beri dalje ...
Večer nebrzdanega rock'n'rolla so odprli domači Ransom Call, ki sem jih v zadnjem mesecu večkrat gledal v akciji. Po neobetavnih začetkih s skupino Street Creeps sta kitarista Klemen Markun in Klemen Štular le zbrala solidno zasedbo in ta na vsakem koncertu pokaže več. Horror punk/sleaze metal, kot se opisujejo fantje, zveni kot mešanica starega, '70s Alicea Cooperja, Murderdolls in punk riffa ali dveh. Tudi tokrat so se pokazali kot trdna zasedba z odlično hrbtenico v ritem sekciji in dobrim smislom za pisanje avtorskega materiala. Komadi tipa Princess from the Gutter se počasi že prijemljejo med publiko in tokrat so imeli fantje poleg svojih spremljevalnih vokalov pomoč tudi s strani občinstva. Manko skupine ostaja pomanjkanje gibanja na odru in posledičnega podajanja energije med samim bandom in publiko ter precej enoličen vokal pevca Danija, ki se kot pijanec plota drži srednje vokalne višinske lege, ki mu sicer več kot očitno ustreza, toda ob tem postanejo komadi hitro enolični in se med seboj težje ločijo. Pod črto pa gre pri Ransom Call brez dvoma za skupino, ki je v bistvu (po razpadu Wild Crew na L'N'L pred dnevi) vodilna na zakrneli slovenski sleaze metal sceni, obenem Thumbs up, guys!
Po krajšem premoru je sledil glavni udarec večera, Švedi Sister, ta udarec pa je prišel vsaj z močjo atomske bombe, odvržene na Nagasaki pred 70 leti. Sister so po osnovni klasifikaciji glam/sleaze zasedba, a obisk koncerta da poslušalcu hitro vedeti, da imajo fantje več skupnega z Venom kot pa npr. Warrant ali Poison. Neusmiljeno ostri kitarski riffi v kombinaciji z raskavim vokalom Jamieja, ki po pojavi spominja na manjšo verzijo pokojnega pevca Type O Negative Petra Steela, ustvarjajo temačno atmosfero, ki je tistih sedemdeset obiskovalcev kar posrkala vase in že pri refrenu komada Bullshit & Backstabbing se je ta simbioza razvila v skupinsko dretje refrena te odlične hitre skladbe. Tekom koncerta so se Sister v bistvu ustavili samo enkrat, ko so nas na presenečenje poznavalcev »počastili« z izjemno redko izvajano fantastično balado Would You Love a Creature, ki smo jo prisotni pomagali odpeti dvojici na odru, saj sta komad izvedla Jamie in kitarist Tim sama. Po tej skladbi so Sister ponovno vrgli opeko na pedal za plin in kljub majhnemu obisku odlično vzdušje ni pojenjalo niti do konca obeh dodatkov.
Za konec? Super koncert, drugi te vrste po Sister Sin v Trainstation Squatu in kljub ne ravno zavidljivemu obisku upam, da ne zadnji. Sister so dokazali, da imajo lahko tudi tradicionalno »mehke« zvrsti metal glasbe šus in ostrino, ki jo redko vidimo pri kakšni bolj »true« zvrsti. Kdor ne verjame, pa naj zadevo preveri, saj je v internetni dobi nevednost precej reven izgovor ...