Omen / Shutdown

Ko je bil letos naznanjen koncert legendarnih ameriških heavy/power metalcev Omen v Kranju, je na Paranoidovem forumu završalo – završalo do te mere, da sem preprosto moral dvigniti eno obrv in preveriti, o čem je sploh govora. Kljub njegovi tako imenovani legendarnosti dotičnega banda predhodno praktično nisem poznal; slišal sem že zanje, prvič verjetno ravno pred petimi leti, ko so imeli prav tako potrjen koncert v Sloveniji, a je ta žal odpadel, vendar se mi sanjalo ni, kako zvenijo. No, v dobi interneta tega res ni težko preveriti, tako da se na izgovore, zakaj tega banda ne poznam, nisem več kaj dolgo mogel zanašati. Kadar se neki metalski ansambel smatra za legendarnega, je vzrok za to po navadi njegova diskografija iz 80-ih let, ki sem ji z namenom odkrivanja novih soničnih užitkov tudi v celoti prisluhnil. A priznati moram, da me neka evforija ob tem ni prevzela, zato se že vnaprej vsem gorečim hevičem opravičujem za blasfemijo v obliki naslednjih besed. Ja, med poslušanjem je bilo nekaj izstopajočih, privlačnih komadov, toda vse drugo mi je preveč zvenelo po enem in istem kopitu oziroma med seboj neločljivo, hkrati pa me ni prepričal nezanimivi vokal žal že pokojnega pevca J. D. Kimballa, saj mu za to glasbeno zvrst vsekakor primanjkuje razpona. Poleg prvih treh studijskih klasik sem zatem prisluhnil še novejšim stvaritvam, a te k boljšemu vtisu niso kaj prida pripomogle. No, morda po nepotrebnem zvenim preveč kritično – nikakor ne menim, da gre za slab band, ravno nasprotno (kot boste razbrali v nadaljevanju članka), le velikega navdušenja nad njim pred koncertom z ostalimi žal nisem mogel deliti. Vseeno pa so me studijski posnetki Omen prepričali dovolj, da sem z ne ravno nerealistično visokimi pričakovanji obiskal kranjski Trainstation Squat in ga zapustil z nadvse dobrim vtisom. A pojdimo lepo po vrsti.
Prav lepo število temačnih pojav pred objektom je ob mojem prihodu nekaj čez osmo uro zvečer pričalo, da je vsakršen strah o slabi obiskanosti odveč, saj se je nabralo znanih obrazov od vsepovsod. Komentarji obiskovalcev v stilu, da je »drugi marčevski tradicionalni torkov sestanek starejših občanov uspel na polni črti«, lahko odsotnim da vedeti približno dolžino emšov, ki so se na ta dan odločili počastiti s heavymetalsko poslastico iz mladosti. Nazdravljanje s pivom in obujanje spominov se je kmalu začelo pregibati v z energijo nabit večer. Da se je ta začel kar najbolj udarno, so poskrbeli domači Shutdown, za katere bi pravzaprav lahko rekli, da so energični nastopi eden od njihovih prepoznavnih znakov. Band smo na koncertih verjetno mnogi že kar malo pogrešali, vsaj v za metal koncerte spodobnih dvoranah in odrih (mislim, da sem jih nazadnje gledal na nekem trgu v Postojni), tako da se je že ob zvoku prvih taktov publika urno začela seliti pred oder. Ko to zasedbo vidiš v živo, dobiš občutek, da bi bil zanjo vsak oder premajhen. Fantje preprosto znajo nastopati tako, kot se spodobi, in bi se po tem lahko kosali z marsikatero svetovno znano skupino. Ne le glasbena usklajenost energičnega hard'n'heavyja, ki ga band zastopa, tudi odrsko prezenco fantje jemljejo resno. Shutdown, na čelu s karizmatičnim frontmanom Egzijem, znajo poskrbeti za odlično vzdušje v publiki, podporo pa so jim pred oder prišli nudit tudi nekateri člani Omen. Band si ni jemal kaj dosti časa za oddih med samimi komadi, temveč je skoznje drvel kot jekleni vlak s pokvarjenimi zavorami in v slabo uro dolgem repertoarju predstavil tudi nekaj novega materiala, ki nakazuje, da se njihovega naslednjega studijskega ploščka nedvomno lahko že vnaprej veselimo. Občutek sem imel, da je bil tokratni nastop Shutdown bolj oster, kot smo sicer vajeni, in to mu lahko štejem v dodaten plus. Malce me je zmotilo le dejstvo, da je band v svoj repertoar uvrstil kar tri priredbe. Odigrane in odpete so bile sicer kot vedno odlično in tudi njihovo število ni ravno nekaj grozovitega, a po mojem mnenju ta zasedba ne potrebuje priredb za motiviranje domače publike, temveč ima za to več kot dovolj primernega odličnega lastnega materiala, ki občinstva preverjeno nikoli ne pusti hladnega.
Po slovesu Shutdown in kratkem premoru je nastopil čas, da se prepričam o upravičenosti navdušenja nad Omen. Band je že na začetku udaril na polno s prvimi tremi komadi z njegovega prvenca Battle Cry in občinstvo vrgel v instantno evforijo ter nedvomno prepričal celo mene. Skladbe, ki me v zavetju doma niso vrgle iz sedeža, so znotraj sten lepo napolnjenega Trainstation Squata udarno butale in žagale, k odličnemu vtisu pa je pripomogel tudi vokal Kevina Goocherja, ki se je skupini sicer pridružil šele par let po njeni ponovni združitvi v drugi polovici 90-ih let. Dejali so, da so nam dolžni dober šov, in nam tega tudi pričarali, saj »starinam« energije vsekakor ne primanjkuje, živ dokaz za to pa je še posebej ustanovitveni član in vodja banda, kitarist Kenny Powell. Uigran nastop z udrihajočo ritmično navezo dolgoletnega basista Andyja Hassa in izvornega bobnarja zasedbe Steva Wittiga je živahna publika spremljala z glasnim odobravanjem, nad odzivom občinstva pa so bili iskreno navdušeni in zadovoljni tudi člani banda na odru. Po skladbi The Axeman, za katero bi lahko trdili, da govori prav o zgoraj omenjenem basistu in njegovi strunasti sekiri, je sledil eden od redkih novejših komadov na sporedu, 1000 Years Reign. Po njem se je setlista vrnila na studijski prvenec, zatem pa se preusmerila na njegovega naslednika Warning of Danger. Ker slednji letos praznuje svoj 30. rojstni dan, kar je bila na neki ironičen način verjetno tudi povprečna starost kranjskega občinstva, so ga v kosu odigrali kar polovico. Warning of Danger, Make Me Your King, Don't Fear the Night, Ruby Eyes (of the Serpent), Termination ... Sam hit za hitom, od katerih je malce kisel vtis pustil le Don't Fear the Night, ki ga je na odru v večji meri odpela Kevinova hčerka, ki se z nekim prodornim glasom ne more ravno pohvaliti. Zatem se je band za vrhunec večera spet preusmeril na album Battle Cry, z izjemo enega obiska pri tretjem studijskem albumu The Curse, in brez klišejskega izsiljevanja vzklikov »We want more!« energični nastop zaključil s skladbo Die by the Blade ter skokom kitarista Kennyja Powella na roke hvaležne publike.
Setlista: Death Rider, Last Rites, The Axeman, 1000 Years Reign, Dragon's Breath, Warning of Danger, Make Me Your King, Don't Fear the Night, Ruby Eyes (of the Serpent), Termination, In the Arena, Battle Cry, Teeth of the Hydra, Die by the Blade.
Začetna skeptičnost je bila odveč; Omen je band, ki prepriča in nam je priredil večer odličnega klasičnega heavy metala, ki ga res ni šlo zamuditi. Žal pa se je hkrati ponovno izkazalo, da rek »na mladih svet stoji«, ko je govora o slovenski metal sceni, ne drži ravno, saj demografski vzorec iz koncerta v koncert vse premočno kaže, da sceno pokonci držijo predvsem mladi po srcu, ne po emšu.