V soboto, 9. 5. 2015, sem se odpeljal v Ljubljano na seminar o italijanskem doom metalu. Seminar se je odvijal v klubskih prostorih na Metelkovi, natančneje v Klubu Gromka. Predavatelja, ki sta vabila na dotični dogodek, sta bila dva, in sicer svoje glasbeno udejstvovanje širita po zemeljskem obličju pod imenoma ga. Saturnine in g. Abysmal Grief. Kot je tudi sicer v navadi, je glavno mesto predavatelja pripadlo zasedbi, ki se je v glasbeno zgodovino zapisala z večjim številom znanstvenih publikacij in ima tudi sicer v predavateljskih krogih dosti bolj prepoznaven sloves, kar pa ne pomeni, da besede prve zasedbe niso požele dobršnega dela aplavza, ki ga je poslušalstvo tega večera namenilo nastopajočim.
Prva posebnost ge. Saturnine je čista feministična energija[*], ki publiko navdušuje z dvema kitarama, bas kitaro, bobni in kričečim vokalom. Black in doom vibracije so bile med predavanjem v ravno obratnem razmerju, kot sem ga sicer vajen od govornikov, ki močneje stavijo na agresivno in hitrejše izražanje, medtem ko je bila predstavitev petglave govornice iz Bologne v glavnem monotona in umirjena in nas je le redko prebudila iz transičnega stanja z zamenjavo dinamike govora za kratek čas. Preostali udeleženci, ki so očitno bolj vestno opravili svojo domačo nalogo in se dodobra seznanili s čtivom, so svoje strinjanje s slišanim izkazovali jasno in glasno, še preden je govornica zapustila kateder. Glavno sporočilo avtorice, nad katerim sem bil osebno najbolj presenečen, je bila njena obrazna mimika. V glavnem se predavateljica med predstavljanjem večinoma najmlajših idej ni kaj dosti premikala, saj po zaslugi številnih sveč okoli katedra ni imela dosti prostora, dodaten srh pa me je spreletel zaradi brezizraznosti na njenem obrazu, ki je v glavnem posredoval globoko žalost in trpljenje.
Da dotična drža ni reprezentativna za vse italijanske doom metal pridigarje, je dokazal glavni govorec. V podobi duhovnika, cehmojstra, meniha s pravilno in meniha z nepravilno obrnjenih križem je s prav tako monotonim taktom speljal svoj enourni govor do konca, vendar je pri tem pokazal več čustev, več strinjanja z lastnimi besedami. S številnimi rekviziti (dva ogromna, pravilno obrnjena križa, sveče, lobanje, stebrički, pokopališke vaze z umetnimi rožami, bakle in morda še kaj) obdani kateder je glavni predavatelj še dosti močneje ovil v dim, tako da je atmosfera nedeljske maše z zadušljivim vonjem prodirala v vse prisotne nosove. Najbolj zagreti pripadniki publikacij iz hiše Abysmal Grief si niso pustili povesiti nosov in so spremljali seminar z zavidljivim užitkom, glavnina z več kot dodobra poznanim pritrdilnim kimanjem, najslabše pa se je godilo osebju za šankom, ki je zadušljivo in vročo atmosfero spremljajo z robcem pred nosom. Glavno sporočilo avtorja, nad katerim sem bil osebno najbolj presenečen, je bila njegova direktnost, ki so jo slušatelji, ki nastopajočeve besede predhodno niso poznali, na trenutke že nekoliko težko prenašali.
Po zaključenem predavanju je marsikateri slušatelj odhitel v knjižni kotiček, kjer sta oba predavatelja razstavljala svoje gradivo po relativno dobri ceni. Sveže »obvezno čtivo« je hitro našlo novega lastnika, na pot domov smo se vsi odpravili zadovoljni, nekateri od nas pa bogatejši za marsikateri slišano besedo.
[*] Podobno feministično energijo sem že doživel, ko sem se spoznal s slovenskim predstavnikom tovrstnih idej, večini poznanim pod imenom Mist – promocija najnovejše znanstvene publikacije bo ta teden v četrtek, 14. 5. 2015, v okviru Kadilnice of Death.
