Blind Guardian / ShadowIcon

Ne dobimo vsako leto prilike, da bi si lahko v naši deželici ogledali koncert nemških powermetalskih titanov Blind Guardian. V okviru klubske turneje so se namreč pri nas nazadnje oziroma prvič ustavili leta 2006, med tem, dobrih osem let dolgim dvoranskim premorom, pa smo jih lahko ujeli še na festivalu Metalcamp 2007, 2009 in 2011. A ko gre za primerjavo izkušnje festivalskega nastopa in klubskega, meni srce vedno radostneje bije ob slednjem, zato je bila odločitev za obisk koncerta v Kinu Šiška pravzaprav instantna.
Da si koncert lahko obeta odlično obiskanost, obiskovalci pa odličnega vzdušja v dvorani, je nakazovala množica v temno odetih postav pred Kinom Šiška že ob 20h, ko je bilo napovedano odprtje vrat dvorane. Ker naj bi že deset minut kasneje s svojim nastopom začeli domačini ShadowIcon, gneče (oziroma skorajda nikogar) pa pred blagajno ni bilo, me je malce skrbelo, da bodo igrali pred prazno dvorano, saj se danes ob obiskih velikih, odmevnih imen metal scene že kar prepogosto zgodi, da ostanejo predskupine v očeh publike povsem zasenčene in jim ta zato priložnosti niti ne ponudi. Skok v prvo nadstropje objekta pa je moje strahove pri priči pregnal, kajti kljub številčni množici pred Kinom Šiška se je tudi okoli merch štanta, gornjega šanka ter seveda tudi notri v sami dvorani nabralo že kar lepo število ljudi.
Točno ob napovedani uri je iz zvočnikov zazvenel intro, ki mu je sledil If I Was the One, najnovejši single zasedbe ShadowIcon, s katerim je band z udarcem v polno otvoril svoj živahni, štiridesetminutni koncert. Skupina po svojih nastopih v živo ni ravno znana (po mojem štetju je bil to šele tretji, a povsem možno, da sem kakega spustil) in ogrevati publiko za nastop Blind Guardian vsekakor ni mačji kašelj, zato nekega megalomanskega performansa kakopak ni bilo pričakovati. A razen precej monotone oziroma statične odrske prezence manj izkušene polovice banda kakih hudih pripomb čez izvedbo niti nimam. Pravzaprav je band precej suvereno nastopil pred približno do polovice napolnjeno dvorano, ki jo je nekajkrat pripravil celo do skupinskega ploskanja in dvigovanja pesti, publika pa je vsako skladbo nagradila z bučnim aplavzom in vzkliki. Tudi sama glasba ShadowIcon je zelo nalezljiva in se človeku hitro usede v uho, v katerem si postavi ležalnik in tam počiva še kar nekaj časa, kar je vsekakor botrovalo dobremu odzivu občinstva. Nekoliko kisel priokus je žal pustila le vokalna izvedba pevke Ane. Tu sicer ni govora o kakem fušanju, saj ima dekle ušesom prijeten, močan vokal, vendar se ji kot eni od tistih koncertno neizkušenih članov zasedbe pozna, da ni vajena uporabljati mikrofona kot inštrument, v smislu oddaljevanja/približevanja k ustom glede na jakost glasu. Držanje mikrofona ves čas na isti distanci se je tako odrazilo v drastičnem nihanju vokala, ki je segal vse od praktično neslišnih delov, pa do momentov, ko je popolnoma preglasil instrumentalni del zasedbe. A kot rečeno, tu ne gre za pomanjkanje talenta, temveč za tehnično zadevo, stvar prakse, ki se bo z vadbo in kilometrino nedvomno lahko hitro popravila.
Setlista ShadowIcon: If I Was the One, Immortal, Endless Shades of Pain, My Plea, (Now I See) Through a Mirror Darkly, The Beauty of a Rose, The Edge, Deceptive Dreams.
Da bo dvorana med nastopom Blind Guardian polna, je bilo pričakovati, ali bo vzdušje tako kot leta 2006 v dvorani VPK Mediapark (zdaj že več let znani kot Cvetličarna), pa je bilo kakopak pod vprašajem, saj bi bilo energijo dotičnega koncerta praktično nemogoče doseči, kaj šele preseči. Blind Guardian so v svoj nastop udarili s prvim komadom aktualnega ploščka Beyond the Red Mirror, The Ninth Wave, katerega intro s stopnjujočim tempom in udarnostjo služi kot odlična uvertura v koncert. Za podrobno razdelavo setliste ne bom zgubljal besed; le-ta je na turneji več ali manj enaka, iz koncerta v koncert se spreminja le določeni skupek treh komadov. Aktualnemu albumu so posvečeni trije komadi, ostali del repertoarja pa zajema odličen presek celotne bandove diskografije (ja, z vsakega studijskega albuma naj bi bil načeloma komad ali dva, le pri nas so tokrat – očitno zaradi tistih treh menjajočih se komadov – izpustili odlični Imaginations from the Other Side).
Člani zasedbe so bili na dotični četrtek očitno res dobre volje, kar se je kazalo skozi nasmehe do ušes ter sproščene nastope in nagovore med komadi. Kako bi tudi ne bili, ko pa so nastopali pred polno dvorano glasnih oboževalcev (nekaterih celo z ogromnimi doma narejenimi transparenti), ki so, kot je to na koncertih Blind Guardian v navadi, družno prepevali besedila komadov. Kdor pomni njihov nastop pred osmimi leti, se spominja, da je le-tega žal zaznamovala Hansijeva prehlajenost, zato je petje nekaterih spevnih skladb skoraj v celoti prepustil publiki. Tokrat pa je bil pevec, ki je glas skupine že skoraj trideset let, v odlični formi in v dvorani je močno odmevalo tako njegovo čisto petje kot tudi prepoznavno raskavo renčanje. Kar pa ne pomeni, da mu po glasnosti ni parirala tudi publika, nikakor ne; vsi komadi, ne glede na obdobje svoje stvaritve, so bili odlično sprejeti, nekateri pa že kar nadodlično. Pred skladbo Fly je Hansi podal pomembno obvestilo: vse koncerte na turneji namreč snemajo, posnetke pa bodo skombinirali v nov live album, in če bomo dovolj pridni, se morda tudi mi znajdemo na njem. Lepa spodbuda, a vseeno dvomim, da lahko »mali« Kino Šiška prekosi nekajkrat večje dvorane severno in še severneje od naše državice.
Po nekaj komadih je nastopil čas za mirnejši del koncerta – Blind Guardian so na plano potegnili akustične kitare, bobnar pa se je presedel za posebej v ta namen sestavljeni akustični set. Sledile so skladbe Miracle Machine, Skalds and Shadows in Lord of the Rings, od katerih je bilo očitno za prvo še najmanj zanimanja, saj je mnogo obiskovalcev (vključno z mano) čas izkoristilo za krst pisoarja, kratko izmenjavo vtisov ali povrnitev nekdaj polnega kozarca nazaj v njegovo privlačnejše stanje. Meni pa je med akustičnim setom padla v oči ena zanimivost. Kot mnogokrat sem se tudi sedaj večino koncerta nahajal ob mešalni mizi, kjer je – še posebej v netipičnih dvoranah, kot je Kino Šiška – ponavadi zvok najboljši. Firbec je moje oko vrgel na setlisto, ki jo je imel na listu natisnjeno lučkar, na njej pa je poleg napisa LOTR izstopal izraz (HEAVY). Kako naj bi zvenela »heavy« verzija te balade, še nisem uspel nikjer slišati, a očitno se je obetalo nadvse lepo presenečenje. Kakopak, fantje so znova preklopili na standardne inštrumente ter začetek pesmi izpeljali v izvirni obliki, potem pa so pri vzkliku »Mordor!!!« udarili na polno in skladbo v težji in bolj distorzirani obliki odpeljali do konca.
S koncem Lord of the Rings pa je očitno napočil tudi čas, da Hansi v svoji simpatični maniri napove zadnji komad večera – čemur kakopak nihče ni nasedel, saj je bilo jasno, da smo komaj malo čez polovico dvournega repertoarja. Seveda se band ni pustil dolgo klicati nazaj, v bistvu je že nekaj sekund po tem, ko so odigrali And Then There Was Silence in zapustili oder, začel iz zvočnikov doneti War of Wrath, intro v plošček Nightfall in Middle-Earth, ki se je prelil v skladbo Into the Storm. Sledili sta še dve klasiki: Twilight of the Gods in Valhalla, komad iz hitrejših časov, ki je tradicionalno po zaključku deležen daljšega skandiranja refrena, kot je sam komad dolg, če prištejemo še skandiranje med samim komadom, pa se ta številka približno potroji, potem pa je napočil čas že za drugi »konec koncerta«, ki prav tako ni trajal dolgo. Med resnično zadnjimi tremi komadi na setlisti, Wheel of Time, The Bard's Song – In the Forest ter Mirror Mirror, je bučna publika, katere jakost je v zadnji uri koncerta samo še naraščala, očitno na band res naredila vtis. S paranoidovskim kolegom sva namreč že med premori z vzklikanjem poskusila občinstvo potegniti v naval zahtev po Majesty (skladbi, ne nemškem bandu, ki je nedavno nastopil v Ljubljani), kajti videla sva, da si jo je publika na koncertu v Beogradu dva dni prej posebej izborila. Prva dva poskusa nista padla na plodna tla, po zaključnem Mirror Mirror pa je zraven pritegnilo še občinstvo in člani banda se tudi po tem, ko so že razmetali palčke in trzalice, naredili skupinsko sliko z vsemi obiskovalci in se od njih poslovili, očitno vzklikom glasne slovenske publike preprosto niso mogli upreti, zato so se vrnili še tretjič in odigrali Majesty. Bravo!
Blind Guardian so ponovno dokazali, da so vedno vredni ogleda, saj vsakič priredijo pravi spektakel, pomešan s sproščeno bratsko vezjo med glasbeniki na odru in občinstvom pod njim. Perfektno odigrani koncert so tokrat še malce popestrili s posebnim lightshowom, saj so imeli v ozadju odra razporejenih nekje od 20 do 30 različnonamenskih luči. Zelo presenečen sem bil tudi nad točnostjo celotnega dogodka, saj se je z izjemo Majesty vse skoraj do minute točno poklapalo z napovedanim časovnim razporedom, koncert pa se je v celoti zaključil okoli pol polnoči, kar je glede na to, da delovnega tedna še ni bilo konec, verjetno prijalo marsikateremu obiskovalcu. Gledati nastop v polni dvorani vsekakor užitek v koncertu dvigne za nekaj letvic višje, lepo pa je bilo videti tudi starostni razpon publike, saj bi na oko ocenil, da je ta z nekaj izjemami (najmlajši obiskovalec je štel okoli tri leta, manjkalo pa ni tudi ljudi srednjih let) po Gaussovi krivulji potekal od 15 pa do 45 let.
Sem pogrešal kak komad? Seveda, cel kup! Blind Guardian imajo malodane perfektno kartoteko studijskih izdaj, saj so le-te praktično vse ocenjene odlično, posledično pa je hitov preprosto preveč za en sam koncert, s čimer se je pač treba sprijazniti, po drugi strani pa vsaka nova turneja vabi z drugačnim repertoarjem. Nedvomno koncert za v anale – Blind Guardian, vsekakor se vidimo tudi prihodnjič!
Setlista Blind Guardian: The Ninth Wave, Banish from Sanctuary, Nightfall, Fly, Tanelorn (Into the Void), Prophecies, The Last Candle, Miracle Machine, Skalds and Shadows, Lord of the Rings (heavy), And Then There Was Silence, [bis1] War of Wrath/Into the Storm, Twilight of the Gods, Valhalla, [bis2] Wheel of Time, The Bard's Song – In the Forest, Mirror Mirror, [bis3] Majesty.