Pero Defformero

Ker je o Pero Defformero praktično vse, kar se pametnega da napisati, že bilo zapisano v moji recenziji njihovega aktualnega albuma ter Šujotovi reportaži z njihovega relativno nedavnega koncerta v Orto Baru, bo ta reportaža (za razliko od mojih ostalih) bolj kratka.
Je bandu tako pri srcu Slovenija ali je Sloveniji tako pri srcu band, da so nas Pero Defformero ponovno obiskali zgolj dva meseca in pol po njihovem zadnjem nastopu pri nas? Verjetno oboje, spričo majhnega časovnega razmika med koncertoma pa je bila primerna tudi izbira druge (neljubljanske) lokacije, v tem primeru priljubljenega kranjskega Trainstation Squata.
Prijetno sveži petkov večer, ki ga je malo pred odprtjem prizorišča iz vročega dneva preobrazila močna vročinska ploha, je obetal veselo vzdušje v pozitivno naelektreni, humorno-glasbeni atmosferi. Sam sem koncert Pero Defformero tokrat obiskal že četrtič, in če se vam poraja vprašanje, kaj zaboga je tako pritegljivega na tej blasfemični kombinaciji turbofolka in progresivnega heavy metala, da jo gre raja gledat znova in znova, bom rekel takole: gre za izviren in vedno unikaten parodični performans, podkrepljen z odlično heavymetalsko glasbeno podlago. Za slednjo s sprehajanjem po prečkah in streljanju solaž v prvi vrsti skrbi kitarski mojster Saša Friš, na ritem sekciji pa mu parirata bobnar Srđan Golubica in (bivši) basist Vihor Ristić, ki je tokrat priskočil na pomoč in zavzel svojo nekdanjo pozicijo. V ospredju je seveda tudi tokrat s svojim parodiranjem Mileja Kitića in podobnih zvezd Balkana kraljeval Goran Biševac – Biške, ki že tako ali tako trebuh pokajoče iztočnice nenehno nadgrajuje z odrsko improvizacijo, s katero vedno zadane v črno.
O setlisti ne bom zgubljal besed, saj bi lažje navedel, katerih komadov niso igrali, kot katere so. Morda celo ne bi ustrelil v prazno, če bi rekel, da so v dobri uri in pol odigrali prav vse skladbe s svojih dveh studijskih ploščkov in s tem zares ponudili svoj maksimum. Razigrana publika je ta dar hvaležno sprejela in tekom celotnega nastopa veselo migala v ritmu ali poplesavala ob melodijah z odra. V zvezi z repertoarjem moram omeniti tudi bis, kajti po uri in pol se je band, kot je to pogosto v navadi, odpravil v zaodrje čakat glasne zahteve občinstva po encorju. Med vzkliki se je prvi na oder vrnil Biške – z dodatkom. Tip je namreč nekje v zaodrju našel belo nogo manekenske lutke in z njo prikrevsal na oder ter jo predstavil kot svojo »tretjo nogo«. Ko je opazil, da mu ostali člani banda niso sledili, je publiko pomiril, češ da bo že on to uredil. Z vsemi tremi nogami je ponovno zapustil oder in že nekaj sekund kasneje so na pol v strahu na pol nasmejani ven prileteli ostali trije člani zasedbe, za njimi pa Biške, besno vihteč tretjo nogo po zraku. Sledil je še finale s skladbama Gotičarka II in Silvana, potem pa se je od znoja premočeni kvartet s priklonom občinstvu za ta večer dokončno poslovil.
Moram reči, da me je od do sedaj videnih koncertov Pero Defformero dotični pravzaprav najbolj navdušil. Super zvok, nastop, družba, vzdušje, repertoar …, po komentarjih sodeč pa so fantje iz Novega Sada naredili odličen vtis tudi na tiste, ki so si jih ogledali prvič. Kljub temu pa sem na koncertu pričakoval nekaj deset glav publike več, a nič ne de, saj se kmalu obeta popravni izpit. Pri Paranoidu smo namreč že pred kakim mesecem ali dvema prejeli novico, da naj bi se Pero Defformero k nam zopet vrnili jeseni, če in kdaj pa bo ta vest zakoličena, pa bomo še videli.

P. S.: Se opravičujem, ker kljub napovedi v uvodu ta reportaža ni bila kaj prida krajša :)

Oglejte si tudi spodnjo video reportažo in posnetka dveh odigranih komadov!