Benediction / Godhate / Nominon / Dickless Tracy / Barehanded

30. septembra 2004 sem končno po petih letih spet videl zame (Ivan) prvi death metal band (ki sem ga slišal), Benediction. Samooklicani »Great Brittish Grind Bastards« so tokrat obiskali države nekdanjega vzhodnega bloka ter seveda nekdanje bratske republike (naj omenim, da so izrecno zahtevali obisk vseh teh držav). Turneja Thunderstorm Over Europe Part II je tokrat pripeljala poleg Benediction še Švede Godhate in Nominon.
Koncert se je odvijal v Orto Klubu, kamor po mojem mnenju ne sodijo koncerti tega kalibra. Kljub slabi obveščenosti o pričetku koncerta, se je nabralo kar dosti ljudi, razlog za to pa je najverjetneje bila tudi dokaj nizka vstopnina – 2.500 SIT za pet bandov.
Kot predskupini sta od 20.00 ure dalje nastopili Barehanded in Dickless Tracy. Barehanded so kljub težavam z bobni (beri: izredno težko prilagajanje seta bobnarju) in malem številu ljudi (ki pa se je vztrajno večalo) v malo več kot dvajsetih minutah predstavili svoje videnje agresivnega death thrasha, ki ga karakterizirajo nizki in rahlo kruleči vokal, s prsti izredno natančno in jasno odigran bass, nažagana kitara, ki izvaja tako dobre ritem riffe kot melodične dele (in super solaže), mojo pozornost so pritegnili predvsem bobni, kjer sem si lahko ogledal živahno paleto različnih ritmov, zaščitna znamka pa so odlični »macabrejevski« prehodi. Žal jim čas ni dovolil odigrati še komada Puntarska, a so vsaj kljub temu pustili odličen vtis ne samo s svojimi komadi, temveč tudi s priredbo Slave New World od Sepulture.
Tzeppo in Tegla sta nas poleti razvajala s svojimi šovi, tokrat pa sta se nastopa lotila resneje, čisto iz svoje kože pa vseeno nista mogla. Seveda sta morala Angležem in Švedom pokazati, kaj je to pristni slovenski grind. Benediction ju sicer niso gledali, so se pa Švedi čudili, ko je Tzeppo napovedal »skandinavski blek metal Norland Fjorland« in ko sta odigrala nekajsekundno Steel Meets Steel od Hammerfall. Na zahtevo publike sta »ubila Kennyja«, kot posebnost pa naj še omenim, da je Tegla pri Mithology Void preizkušal novo tehniko bobnanja – sediš na stolu z lopaticami naslonjen nazaj na steno in samo tolčeš.
Za Dickless Tracy so se na oder spravili Nominon iz Švedske. Kvartet je predstavil svojo verzijo old-school death metala, ki se nekako v maniri Incantation, Immolation ipd. spravlja nad krščanstvo, vendar se v glasbenem izražanju nekako bolj gibljejo k starim herojem švedskega death metala. Tako smo si lahko ogledali dokaj živahen nastop, vendar je na žalost živahnost kazal samo bobnar, ki je ob igranju blast beatov še mahal z grivo, drugače pa združil Unleashed-a-like ritme s tehniko Monstrosity (neverjetno štopanje činel). Vokalist je bil srednja žalost s slabše krulečim vokalom, medtem ko so melodije bile nekako tipično predvidljive in malce nezanimive. Saj ne, da je ta band težko poslušati, prav nasprotno, saj je zvok dosti čist in jasno ti je, kaj igrajo. Ampak, preprosto je dokaj predvidljiv, pa še statični basist, kitarist ter slabo karizmatični vokalist so kvečjemu škoda nečemu, kar bi z malce sprememb prineslo rahlo svežino v death metal. Tako so Nominon kljub temu, da so resnično kul kot osebe, precej nezanimiv band, ki iz glave izgine takoj po končanem nastopu.
Za njimi so se v boljši maniri spravili na oder Godhate (prej znani kot Thronaeon) in predstavili svojo novo ploščo, Thronaeon. Prikazali so dosti bolj agresiven old-school death metal, nekako zmiksan med Vomitory in Unleashed. Vokal je izredno dober in energičen in ima nekakšno karizmo, pri tem pa naj omenimo, da vokalist s kitaro v roki dosti spominja na Steva Tuckerja iz Morbid Angel. Edini minus je malce sramežljiva komunikacija s publiko, vendar le-ta ni bila tako opazna ob agresivnem izvajanju pesmi. Druga kitara se je odlikovala ne samo s podobnostjo s Kerry Kingom, temveč z zelo dobrimi solažami in odlično ritmično podporo. Session basist (pravi ni nastopal na turneji) nam bo v spominu ostal kot edini Šved, ki ima precej japonski look. Bobni so bili dokaj enostavni, vendar ne dolgočasni (raznolike palete) in bolj usmerjeni v podlago kot tehnično kompliciranje in s tem so prislužili bandu velik plus. Pohvale vredni sta predvsem nepričakovani priredbi Bolt Thrower – Where Next To Conquer ter Massacre – Dawn Of Eternity, ki sta seveda s strani publike bili več kot primerno nagrajeni.
Vrhunec so vsekakor bili britanski »grind bastard-i« Benediction, ki so tokrat postregli z dobro uro old-school angleškega death metala. Tokrat v originalni postavi (razen novega bobnarja) so na oder ob zvoku siren, strelov in kričanja »Chaos« prišli Dave Hunt, Darren Brookes, Frank Healy in Peter Rew ter takoj močno odprli s pesmijo Don't Look In The Mirror. Izjemno organizirani kaos se je začel. Takoj za tem so nas v dneve Grind Bastard albuma vrnili z neverjetno dinamičnim I, kjer se je po liniji »My betrayal burns your veins...«, začel za slovensko sceno neznačilen mosh pit. Totalna norišnica se je šele začela s hitom The Grotesque, nato pa so še kot naročeni padali Suffering Feeds Me, Stigmata, Deadfall, Nervebomb, Jumping At Shadows, med drugim pa so se vrnili k svojim koreninam in odigrali priredbo Anvil – Forged In Fire, kar ni resnično nihče pričakoval. Medtem sta Daz in Frank demonstrirala pitje piva in ostalega alkohola ob odlični podpori novega bobnarja, ki je z enostavnim setom pokazal, da za razturanje ni potreben ne vem kakšen komplet, temveč znanje, tehnika in domišljija. Rewy je tokrat imel težave s kitarskim kablom, vendar je ob splošni sproščenosti in zajebanciji članov to bilo skoraj neopazno. Veliko nagrado seveda prejme Dave, ki je z odlično živahnostjo, super komunikativnostjo in neverjetnimi gestami ob igranju komadov (ob pesmi Stigmata še posebej) pokazal, kaj potrebuješ, da držiš nastop visoko nad pričakovanji. Ob tem seveda ne smemo zanemariti skromnost in down-to-earth-drže ter obljube, da se bodo vrnili kmalu (in sicer naslednje leto z Bolt Thrower). Nato pa samo še splošno pijančevanje in zaslužen spanec... Grind Bastard! Zakon!