Metal sekcija v Krškem je takoj zagrabila kozla za roge in odločila nizkim temperaturam navkljub organizirati METAL dogodek, kot se šika. Trije bandi so zagarantirali visoko število udeležencev tega postnovoletnega dogodka, zanimivo pa je, da se je metalcev in metalk nabralo z vseh vetrov. Prav super je bilo videti toliko različnih ljudi v Krškem. Koncert so odprli koroški Scepsis, ki so cover in hkrati tribute band. Nimajo niti enega avtorskega komada, saj le-te ustvarjajo v svojih matičnih bandih, torej Wartune in Thraw. Iz vojnih viž sta prišla Ozi na kitari in Tilen na vokalu/basu, medtem ko sta iz Thraw prišla Grump na bobnu in Mali Hudrap na kitari. Skupaj tvorijo močno silo, ki odigra priredbe izredno blizu originalom, obvlada širok spekter stilov (škoda, da niso igrali še kakega black metala in Manuer priredbice, to bi bilo vrhunsko) in posveča komad za komadom vsem, ki so metalci, brez da bi pri tem kakorkoli smrdeli na kliše. Korošci so oder prevzeli s samozavestjo, ki jo poznajo samo tisti, ki stvar obvladajo do obisti in kljub temu, da Tilen zaradi težkega jezika (he was known as Drunk Schuldiner, hehe) ni imel najboljše komunikacije na svetu, je bil program izveden le z manjšimi spodrsljaji (mošt is to blame) in v vsej svoji (pre)dolžini so Scepsis bili zame band večera. Odprli so alkoholokaust in mošt pit z začetnim delom komada Forbidden Evil, preskočili v Panterin Domination (natančneje v konec le-tega) in nato na moje popolno presenečenje uničili plac do konca s pomočjo komada Arise. Mater, kakšno igranje. Šuuuus. Folk je norel do konca, letel je švic, lasje in seveda dišalo je po jabolčnem žganju in poceni pivu. Pozabil sem na reportersko profesionalnost in si lomil vrat še na Territory ter odlični Inner Self, kjer je Tilen užgal old-school Max Cabalero vokal kot v davnih osemdesetih. Presenečenje večera je bil organizatorju Pipiju posvečen komad Twisted Truth od Pestilence, odigran vrhunsko. Kdaj ste nazadnje slišali Twisted Truth v živo? Nikoli? You betcha!!! Korošci ne bi bili Korošci, če ne bi opalili peklenskega thrasha: cover od VioLence (svet v svetu), Testament (zdaj gre-mo pit, preko zida (gostilne)) ter seveda Thraw s Smodijem na še bolj pijanem vokalu kot gostu večera, hehe. Igrali so še A New Level od Pantere (mega) ter nato popolnoma blesteli s priredbami od Death (Spirit Kraša je bil majestično odigran, Grump se je tu izkazal kot eden najboljših bobnarjev v Sloveniji). Priredba od Wartune je budila željo po ponovnem ogledu tega outfita, The Filosofem na koncu pa je bil že znak, da od mošta infested pobje morajo iti dol. In to je samo majhen delček vtisa, ki so ga pustili na vseh nas. Odlično odlično in še enkrat (!), odlično!!! Po zibajoči pavzi so nastopili zagrebški neo-thrasherji Inciter, ki so svoj posel opravili odlično. Kljub temu, da njih thrash meni ni najbolj povšeči, se je izkazalo, da je večina folka bilo tam prav zaradi njih (ve se, gre se). Novi bobnar, novi in stari komadi, super zvok, totalna energija in vsaj ena priredba od Metallice (Fade To Black), Inciter so ga žgali, kot se spodobi. Band je živ, kljub temu, da je pevcu maca popapala jezik in je tako dobro moderiral dogajanje na odru, kot to počne kip na Oktoberfestu, a vseeno je to le manjši minus. Morda so bili predolgi, a nič ne de. Fantje obvladajo svoj machineheadovski/metallica itd. thrash, kljub na trenutke motečim vokalom, ki večino besed končajo v slogu upoštevanja zakona odprtega zloga (primer. "beseda-eaaaaaaa) in ob katerih si želiš, da bi James Hetfield umrl od ciroze jeter, ko je bil na vrhuncu z grlom tam konec osemdesetih. Solaže so bile kot vroč nož skozi puter, riffi peklenski in vojaško strumno odpičeni, bobni pa kot invazija starih thrasherjev ob razprodajah majic Forbidden ali pa Recipients of Death. Škoda, da kljub vsej profesionalnosti in odličnosti Inciter s seboj niso imeli niti enega CD-ja. Oder so tik pred zdajci zasedli brežiški Sagaris, ki so dobili ime po dvorezni sekiri in vsaj več ne spominja na laboda ali ustnice (labris = labialis = labodis). Kljub temu, da so fantje zagreti bolj kot devičniki v ameriških filmih, ki se jim ponuja vroča deklina na pladnju, je njihov metal malce nadležen. Vse skupaj je toliko finsko in spominja na Children Of Bodom/Wintersun/Ensiferum, ampak s tistim čudnim zvokom, brutalnim, a enoličnim vokalom, zoprnimi klaviaturami, pretihim (čeprav kvalitetnim) basom, glasnimi, a malce preveč monotonimi bobni, Sagaris sploh ne pridejo do izraza. Včasih so se mi zdeli nekako ... bolj dinamični. Tudi Šubic na ritem kitari s svojo minimalno dozo poziranja jih ne rešuje, pa tudi kot Toše izgledajoči klaviaturist Sami ni ravno v pomoč, saj tiste linije izpadejo čisto odveč. Where did all the metal in their music go? Najboljša stvar je bila priredba od Abbe, Gimigimigimi (narobe napisano, but fuck it), pri kateri je dejansko pela (in ne lajala kot Luxy) Tina iz Infidie. Jozos. Vmesni del je bil nenavaden, ko je Luxy kar dobro odigral Bacha ali Beethovna, ampak je izpadlo vse skupaj kot šolski solo nastop, pa še predolgo in nadležno je bilo. Fantje, na dobri poti ste, a treba bo delat. Stvar se je zaključila z mirnim odhodom udeležencev, razen Korošcev, ki so z alkoholom prepojeni z nami debatirali pozno v noč. Vsaka čast njih oboževalcu, ki je spal v črni katrci, ki jo je grel edino logo Thraw na haubi. Se vidimo!
Ivan
Unholy Alliance Chapter 3 (16.11.2008)
Vsaki dve leti se zgodi, da se Slayer odpravijo na zelo odmevno turnejo Unholy Alliance. Tokrat že v tretje. Vendar tu ne gre samo za Slayer, ampak tudi za skupine, ki igrajo poleg. V prejšnjih dveh so se zvrstile skupine, kot so In Flames, Children Of Bodom, Hatebreed, Slipknot. Na tej turneji pa so Slayer spremljali Trivium, Mastodon in "domačini" Amon Amarth. Nam najbližje se je turneja ustavila na Dunaju, natančneje v Gasometru. Bil je idealen čas, da si ponovno ogledamo thrash metal legende; namreč po medijih so začele krožiti izjave vokalista Toma Araye, da misli kmalu prenehati s pevsko kariero, ker pri 50-ih letih ne namerava opravljati takega "poklica". Namen naj bi imel posneti še en album in potem kmalu zaključiti. Koncert je padel točno na nedeljo, kar je pomenilo, da je bilo več ali manj vse zaprto. V notranjem kompleksu Gasometra je deloval le kakšen lokal, kino in seveda McDonalds. Začetek koncerta je bil napovedan za sedmo uro, tako da je bilo treba obdelati vse lokale v bližini, da je čas minil. Na srečo so odprli vrata že ob šestih, tako da se je kljub dolgi vrsti na prizorišče prispelo dokaj hitro. Seveda se ni dalo mimo nabitega merchandisa. Cena za pulover je bila 55 evrov, kratka majica pa 30 evrov. Pravzaprav nič presenetljivega za takšen koncert. Pred Amon Amarth naj bi igrala še ena izmed lokalnih skupin, o kateri ni bilo ne duha ne sluha. Tako je bilo ob pol sedmih že vse pripravljeno za t. i. Vikinge, ki so začeli še pred sedmo. Zanimivo. Ko človek misli, da samo Italijani prehitevajo z urnikom, se to zgodi tudi v Avstriji. Sicer smo pa itak vsi prišli gledati Slayer. Ampak naj bo, bomo Amon Amarth posvetili tiste pičle pol ure. V tem času so vsemogočni Vikingi predstavili presek zadnjih štirih albumov, tako da smo bili deležni raznih Death In Fire, Asator, Runes To My Memory, Cry For The Black Birds in Pursuit For Vikings. Predstavljeni sta bili celo dve skladbi z novega albuma Twilight Of The Thunder God, in sicer istoimenska skladba in Freewill Sacrifice. Kljub temu, da smo nekateri Amon Amarth že krepko naveličani, je bil njihov nastop več kot soliden. Zvok je bil jasen, zato se je dalo v koncertu še kar uživati. Naslednji so bili napovedani Mastodon, ki naj bi preigravali progresivni groove metal. Skupini je med turnejo zbolel kitarist, zato so se Mastodon predstavili le z enim kitaristom, kar je verjetno pripomoglo k temu, da so bili neznosni za Slayer oboževalce. Poleg tega pa tudi sama glasba ni bila ravno za občudovati, kljub zanimivim strukturam in kitarskim prijemom. Mnogokrat lahko poslušalca zmoti ravno tečen vokal. Pri Mastodon je bilo to kar v dvoje, tako da nam ostane le še bobnar, ki je bil napram vsemu fenomenalen. V približno 45 minutah je postregel z zelo zanimivim igranjem, osredotočen je bil predvsem na prehode, ki jih je bilo že preveč. Mastodon si zaslužijo še eno možnost, a naj se v naslednje predstavijo v polni postavi. Poleg tega so bili neustrezna predskupina za Slayer. Za naslednjo skupino sem imel mnogo več upanja, da se izkaže. Slabo leto nazaj se je ravno v tej dvorani predstavila z zelo dobrim nastopom. Na oder so stopili vedno bolj znani Trivium, ki so promovirali svojo četrto ploščo z naslovom Shogun. Že z otvoritvenim komadom Krisute Gomen se je skupina pokazala v dobri formi, a žal ne tako dobro kakor na turneji Black Crusade. Trivium so igrali občutno prehitro, kar je pripomoglo, da skladbe niso prišle do pravega izraza. Vodja Matt Heafy se je zato pri soliranju občasno zmotil, vendar napake niti niso bile tako razvidne. Tiste v prvih vrstah je verjetno še bolj motila glasnost inštrumentov, še posebej bass bobna, ki se ga je dalo občutiti celo v želodcu. Prehitro odigrane skladbe so vplivale na Heafyja še dodatno pri čistih refrenih, ki jih je hitreje odpel in se niso slišali prav nič prijetno. Največja pojava ostaja basist Paolo Gregoletto, ki kljub svojim 23. letom poje kot punčka. Na drugi strani pa je kitarist Corey Beaulieu krulil glasneje od Heafyja in zelo dobro odigral vse solaže. Za konec so nam postregli še z dvema komadoma z albuma Ascendancy, s katerega se je verjetno želelo slišati več materiala, vendar je bil pač poudarek na novem albumu. Set lista Trivium: Krisute Gomen, Insurrection, Becoming The Dragon, Into The Mouth Of Hell We March, Down From The Sky, Throes Of Perdition, Down From The Sky, A Gunshot To The Head Of Trepidation, Pull Harder On The Strings Of Your Martyr. Torej, ostalo je le še čakanje na zvezde večera, zaradi katerih smo vsi prišli. Slayer! Med premorom je bil še čas za kakšen pirček za 4 evre ali pa Coca-Colo za 3 evre. Ja, lepe cene imajo naši severni sosedje. In kar naenkrat je počilo, zastor je padel, Slayer so začeli neusmiljeno žagati. Že s prvim komadom Flesh Storm z zadnjega albuma Christ Illusion se je začela norija brez primerjave, ki ni pojemala do konca. Presenetljivo je bil Tom Araya v dobri formi z vokalom, kar je nekako dalo upati, da se ne bo ponovila tista tragedija iz Munchna leta 2004, ko mu je glas odpovedal, na njegovo mesto pa je stopil pevec Hatebreed. V ozadju so v skladu z igranimi skladbami potekale projekcije, ki so več ali manj prikazovale naslovnice albumov. Na vsaki strani je bila na ogled stena Marshallovih ojačevalcev, kar je že dolgo časa njihov trademark. Sam Araya ni bil preveč zgovoren, komaj da je napovedal novi komad Psychopathy Red, ki naj bi se nahajal na novem albumu. Na kogarkoli se pogleda je treba priznati, da so vsi člani pojave in pol. Kerryju Kingu bi verjetno prej pripisal status kakšnega norega mesarja kot pa kitarista. Jeff Hanneman ne more iz svojega hokejskega dresa, ki je očitno postal njegova uniforma. Za veliko baterijo se je skrival Dave Lombardo, ki je na tem koncertu definitivno opravičil svoj sloves, ker je bil točen kot ura. Njegovo igranje je zares spoštovanja vredno. Skupini niti ne morem kaj dosti očitati, celo tiste neprebavljive solaže so bile odigrane dokaj točno. Slayer so za to turnejo postregli s prav zanimivo set listo. Poleg novejših skladb niso šli mimo Chemical Warfare, War Ensemble, Ghosts Of War, Live Undead. Presenetljivo je bilo, da je bil odigran tudi Season In The Abyss in Dittohead iz Divine Intevention. V eni uri je manjkal le kakšen komad iz Reign In Blood, a ponavadi se prihranijo za na konec. Kar naenkrat je King zaigral začetni riff Angel Of Death in razprodana dvorana s 3500 obiskovalci je padla v ekstazo. Ni se trgalo samo mladim, temveč tudi starejšim, ki kljub sivim lasem niso pokazali, da se morajo na starejša leta paziti. Brez kakršnihkoli napovedi so Slayer neusmiljeno in popolnoma brez čustev žagali do konca. Mnogim oboževalcem se je uresničila želja, da bi slišali celotni Reign In Blood v živo. No, pa se je le zgodilo. Z Raining Blood se je koncert zaključil, Araya je le še napovedal, da se vidimo naslednjič. Set lista Slayer: Flesh Storm, War Ensemble, Chemical Warfare, Ghosts Of War, Jihad, Psychopathy Red, Seasons In The Abyss, Dittohead, Live Undead, Cult, Disciple, South Of Heaven, Angel Od Death, Piece By Piece, Necrophobic, Altar Of Sacrifice, Jesus Saves, Ciminally Insane, Reborn, Epidemic, Postmortem, Raining Blood. Po vsem tem lahko res upamo na še en album, in da bo res padel še četrti Unholy Alliance, ker, kakor mnogi pravijo, se Slayer vedno splača pogledati ne glede na to, kolikokrat smo jih že gledali.
Primož
Heavy New Year (27.12.2008)
Moram priznati, da sem prav vesel, da sem lani zbolel, ker letos drugače verjetno ne bi mogel igrati na tem festiču. Tako sem lahko doživel festival na različnih ravneh in tisto, kar sem videl, je bilo tako inspirativno, da bi izogibanje pisanja reporta bilo greh. Metalski greh, hehe. Vsekakor sem že sam bil v dvomih, ali bodo Rope in posadka sploh uspeli povezati konec s koncem - vseeno je bilo v igri 7 skupin v manj kot 6 urah, pri tem pa je bilo treba še poskrbeti za nemoteno dogajanje za odrom/na odru/pod odrom itd. Kako sem se motil in vesel sem, da so se dvomi razblinili hitreje kot slava tipičnega novodobnega metalcore banda. In odločil sem se, da se v tem reportu (skupaj z Vaskom, ki mi je pomagal, ker več oči več vidi) osredotočim tudi na organizacijski aspekt. Torej, v Sloveniji ljudje vedno radi jamramo - ni bilo tega komada, zvok je bil tak, cena je bila previsoka ipd. Ampak, "it is so metal" tudi, če poudariš pozitivne stvari. In tukaj se bom v hipijevsko metalskem duhu (ki ne diši po finski vodkici) najprej osredotočil na trojno ceno vstopnine - super, da prisiliš folk, da pride že na začetku. Slabo za tistih par, ki jih daily grind prisili v kasnejši obisk in vstopnino. No, letos so to rešile okoliščine, ki so že ob 21. uri razprodale plac. Drugo - skulirani varnostniki. Ne morem verjeti! Tretje - odrska ekipa, ki je pomagala toliko, da je bilo joj! Pa še razporeditev časovnega značaja - vse je potekalo s samo 15-minutno zamudo! Unbeliveable! Četrto - welcome drink! No, resda je imel okus motornega olja švabskega tanka v stripu Mister No, št. 745, ampak vseeno - lepa gesta. Peto - HRANA!!! A vi veste, da smo tako bandi kot ljudje jedli DOMAČE pripravljeno hrano? In to se lahko zahvalite Sweet Sorrow in njihovim bližnjim, ki so kuhali, pekli in transportirali ter pripravljali in ponujali. IN VSE TO ZASTONJ!!! Šesto - razstava Šlosart in bogata distribucija CD-jev, majic in seveda spoti med bandi. Kdo pa le ni užival ob smešnih zgodnjih spotih Sweet Sorrow ali pa se obračal na glavo ob madafaka God Scard? Za Sabaium niti nisem vedel, da obstaja spot, hehe. Vidite? Heavy New Year 2 je res bil več kot koncert. Vsega pa tudi ne morem zajeti v besede (zato si poglejte fotke by Chemas in Paparazzi), ampak gremo po vrsti. Najprej je bila pojedina, nato metal kino s filmom Deliverance Of The Fall zasedbe Dekadent, ki si zasluži nagrado kakšnega festa tipa Cannes. Ali ste kje videli kaj takega? Jaz od Necrophagie še zdaleč ne. Nato pa so prihrumeli kot severni veter, sneg in ves tisti vikinški romantični kič nihče drug kot Sweet Sorrow, ki so s svojim divjim in kratkim napadom sesuli vse! Totalen šus so izvajali in samo sreča mi je bila mila, da me ni obglavil Einherjarjev petstrunec. Klicatelji melodij, v katerih je poleg vikinškega staroste inkorporiran mlajši bratec Erika Rdečega, so rezale v dušo, medtem ko je grmenje severnih bogov izvajal en sam človek, ki pa mu mora vsak čestitati, da je ob tem bil še glavni organizator tega Ragnaroka. Vokalist je kljub občasnim klišejskim "hej-hej-hej" izvedel kruljenje, ki je še Valkirijam spravilo tistih nekaj mednožnih dlak pokonci. In potem še vizualizacije - možje, spot God Of War je fenomenalen. Kaj je pa bilo tako malce adijo? Komad Skol - sorry, niste Švedi. Ah, sem omejen - but - keep your folk out of my metal, hahaha. Dvigujem rog medice na zdravje teh vrlih bojevnikov. Komaj čakam sage na CD-ju. Odlično! Za njimi so direkt iz osemdesetih v stilu Back To The Future prišli častilci visokih belih superg, smešnih čupic in Vio-lence majic, Eliminator, katerih thrash assault ne ustavlja niti Fabotova treznost. Jejhata! Ta band je z vsakim nastopom boljši. Niti najmanj ni čudno, da je njihov Toxic Waltz ves čas prisoten v naši kokoški. Pa koliko častilcev spotov od Nuclear Assault je bilo pod odrom. Totalen šus! Se spomnite tistih spotov iz 80-ih? No, Eliminator so popolna realizacija. Igrali so seveda thrash attack v stilu demota "And You Think You're Holly" (če sem se zmotil, naj se mi utrga trak na DRI kaseti v fotrovem avtu) in mi le izzvali sline (čeprav sem se šminkal v zaodrju) po njihovem studijskem izdelku. Shoooos!!! Tretji so bili, tokrat zdravi kot dren, brežiški "puši kurac" death metalci Dickless Tracy, ki so pokazali, da je death grind v Sloveniji še kako živ in živahen. Njih publika, prišedši iz povsod, je naredila pravi kaos, ki se ga ne bi branil niti Barney Greenway na legendarni videokaseti Live Corruption. Chuffed! Tokrat z boljšim zvokom je trio hrumel skozi tisto, kar naj bi se kmalu uresničilo na tretjem albumu in z dobro dozo humorja (kljub bobnarjevemu fušanju) izzvali totalni GRINDSTORM! Kratko in sladko!!! BLAST!!! Za njimi so prišli jezdeci alkoholokalipse, Dawn Patrol, katerih bobnar Wuko je nesebično posodil boben. Lepe barve je bil ta boben, a še lepše je bilo videti osrednje-slovensko-gorenjsko-primorsko hević navezo, ki je tako dobro šla skozi ves repertoar svojega demota in še česa drugega ter predstavila verjetno od vsakega člana himno o alkoholu. Wuko Columbus je bobnal kot Scott iz Manowar, medtem ko sta Černe in Jani kljub občasnemu nenavadnemu zvoku kitar sesuvala s svojimi "sulašcami" in seveda riffi from hell. Basistka Ana je boginja nizkih tonov tako kot Jo iz Bolt Thrower, medtem ko je Aleš Halford kot podivjan zlodej (oštja!) skakal po odru, kradel pivo publiki in pel tako, da so vsi oboževalci fru-fruja, džekijev in poceni Accept našitkov orgazmirali. Hail the number one force of heavy metal!!! Avstrijski Doulblair so bili presenečenje večera. In to bolj obupno. Kljub temu, da Avstrija je dežela vsaj dveh legendarnih death metal bandov in enega modernega black metalskega, smo očitno dobili bolj slabo verzijo vsega, česar je severna soseda možna. V deželi, ki v death metalu ponuja Parental Advisory, Rotten Cold, Violent Devoties in nekaj jodlarskih viž, smo mi fasali najbolj tretjerazredni Six Feet Under wannabe band. Tam je dobro le to, da kar se začne, se tudi konča. Boben je bil obupen (tako po zvoku, kot po dinamiki), kitara čebelasta, basist je imel majico Die Apokaliptischen Reiter (jejhata!!!), le pevec stvar rešuje. Ne zna pa povezovati programa. Vse skupaj je bilo tako izvirno, kot Rambo 4. Za njimi so po tipični daljši pavzi prišli Scaffold, ki resda več (na žalost) ne igrajo tako pogosto, ampak ko igrajo, igrajo ko sto mater. Scaffold so - po mojem mišljenju - najboljši tehnični brutalni death metal v Sloveniji in lahko konkurirajo čemurkoli ameriškemu. A kaj, ko je to zapaženo le v Sloveniji in malo na Hrvaškem. Vrnimo pa se k sobotnemu nastopu. Scaffold so ob monstruoznem zvoku Robijevih bobnarskih vragolij in Demšijevemu nehumanemu kruljenju ter seveda peklenskemu basu Tadeja ter prepotihih kitarah Aljota in Mačka (najbolj death metal čupica ever) prišli, odšpilali in pobili vse! Do konca! Niti hipi pred vrati KUD-a ni ostal živ. Igravši komade a la Every Force Coming Down, tisti o gorečem mesu in vprašanjih, pa še kakšna stvar tipa Under No One's Command, so nas Scaffold popeljali na tour de force. Šuus do konca! Rečem vam, da je škandalozno, da tile fanteti nimajo CD-ja. Bili so odlični. Kdor se ne strinja, je osamljen in posluša JBO! Za njimi so stvar dokončali mračnjaki Dekadent, ki so v zvoku in sliki eden najbolj kvalitetnih bandov daleč naokoli. Ker je moja malenkost tu utrpela preveliko dozo utrujenosti, vam bo stvar opisal Vasja B.
Prednovoletno rajanje so na odru zaključili ljubljanski Dekadent. V dobro obveščenih krogih so se sicer pojavljala ugibanja, ali bodo sploh lahko nastopili, saj je mastermind zasedbe, pevec/kitarist Artur Felicijan nekaj tednov pred koncertom na zasneženih strminah utrpel poškodbo hrbtenice, a je Artur vendarle stisnil zobe. Tokratni nastop je bil poseben za zveste oboževalce, saj se je zasedbi, ki je pred kratkim dobila novega basista - Andreja Bohneca (ex Scafold …) je namreč zamenjal Nejc Vrečar - Naur (ex Sinbolic, Neurotech) - na odru pridružila še pevka in smo tako lahko slišali ženske vokale tudi v živo. Čeprav se je pevko na začetku slabše slišalo, je tonskim tehnikom vendarle uspelo zadevo urediti in je končni miks zvenel kar dobro. Tokrat je izjemno presunil Arturjev vokal, ki je bil bolj prvinski kot kdajkoli prej. K temu je pripomoglo dejstvo, da je pel in igral v opornici in z zmernimi bolečinami, ki jih je krotil z analgetiki. Brez teh okoliščin bi koncert gotovo bil daljši, a tudi tako je Dekadentom uspelo ustvariti temačno toda prijetno atmosfero in več kot kvalitetno pripeljati h koncu Heavy New Year festival v KUD-u. Tu je besedičenja konec. Bilo je fenomenalno v vseh pogledih in da slučajno ne bom naslednje leto videl, da tega festa ni. Vse pobil do konca!!!
