Apocalyptica

Apocalyptica je nenavadna skupina, ki prihaja iz Finske. Vsi fantje (Eicca Toppinen, Max Lilja, Paavo Lötjönen, Perttu Kivilaakso) igrajo isti instrument – čelo. Po prvencu leta 1996 in drugem albumu, ki je izšel leta 1998, so lani izdali svoj tretji album z naslovom Cult. 12.12. lani smo jih imeli možnost videti v Zagrebu, kjer je bil narejen tudi tale intervju. Naša ekipa (žal) ne more biti povsod, zato je ta intervju za Paranoid naredila Maša Novak.


MAŠA:
Kako je bilo na začetku vaše kariere, ko ste prvič nastopili s čeli, s klasičnimi instrumenti pred heavy metal publiko? Kako so vas sprejeli, kako so gledali na vas?

APOCALYPTICA:
MAX: Predvsem smo se vsi bali, kaj se bo zgodilo. Na začetku smo igrali samo pred našimi prijatelji, ki so poslušali klasiko. Imeli smo manjše koncerte na šoli za klasično glasbo, kjer smo se učili. Prvič pa, ko smo nastopili pred večjo in bolj raznoliko publiko, ki je bila sestavljena pretežno iz heavy metalcev, smo se počutili grozno, saj nismo imeli pojma, kako bodo ljudje reagirali - ali nas bodo ubili.

MAŠA:
In kako so reagirali?

APOCALYPTICA:
MAX: Bili smo jim všeč. Potem nam je neka založba ponudila pogodbo, kar sploh nismo imeli v načrtu. V bistvu sploh nismo delali nobenih načrtov, vso zadevo z Apocalyptico smo jemali kot nekakšen hoby.

MAŠA:
Torej nikoli niste imeli v načrtu takšnega uspeha?

APOCALYPTICA:
MAX: Ne, nikakor. Tudi ko smo podpisali z založbo, smo si mislili le to, da bo za nas dobra izkušnja, če bomo posneli ta album in to je vse. Zato smo tudi izbrali tako ime za album (o.p.:Apocalyptica plays Metallica by four cellos), ime, ki skoraj bolj izpostavlja Metallico kot nas. No, potem pa se je zgodilo.
PAAVO: Mislili smo, da če bomo prodali kakih 1000 plošč, lahko to štejemo kot velik uspeh. No, do zdaj pa smo ta album prodali v kakih 600 000 izvodih.

MAŠA:
Na tem, prvem albumu ste igrali samo priredbe oz. predelave Metallice, na drugem je priredb že manj, na vašem zadnjem albumu, Cult, pa so samo tri. Ali lahko z naslednjo ploščo pričakujemo popolno odsotnost priredb, torej popolnoma avtorsko ploščo?

APOCALYPTICA:
PAAVO: S ploščo Cult se je v bistvu rodil šele prvi pravi Apocalyptica album. Res je, da so na njej tri priredbe, toda na album so uvrščene bolj kot nekakšni bonus komadi, s katerimi samo nakazujemo oz. spominjamo publiko, iz kje v bistvu izhajamo, kje smo začeli. To je nakakšen spomin na naše korenine. Ostali del plošče je tisto pravo, to kar Apocalyptica je.

MAŠA:
Torej je to tisto, kar ste hoteli narediti, to, v čemer vidite svojo prihodnost?

APOCALYPTICA:
MAX: Da. Vseeno pa ne morem točno reči, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Skoraj vsi rock in pop albumi vsebujejo vsaj kakšno priredbo - ne poznam veliko plošč, ki so popolnoma brez priredb.Torej, ne vem.

MAŠA:
Vam je kdo predlagal, da priredite določene skladbe kot na primer od Sepulture, Pantere, itd., ali je bila to popolnoma vaša odločitev? So to bandi, ki jih poslušate?

APOCALYPTICA:
PAAVO: Da, to je bila povsem naša odločitev.
MAX: O vsem odločamo sami. Na prvem albumu so bile vse pesmi po naši izbiri, čeprav je vseeno založba predlagala nekaj skladb, kot je na primer Enter Sandman. Tudi na novi plošči je sicer nekaj priredb, toda tokrat smo jih jemali le kot neko osnovno temo, iz katere smo potem razvili skladbe. Fight Fire With Fire smo hoteli vključiti že na prejšnji album, Until It Sleeps pa je bila za nas velik izziv, saj so Metallica to skladbo ravno posneli s simfoničnim orkestrom, zato smo poskusili narediti nekaj drugačnega.
PAAVO: Povedati moram tudi to, da smo bili prej pri neki finski založbi, zdaj pa smo se odločili za založbo iz Nemčije. To pa zato, ker je naša prva založba hotela, da na zadnji album vključimo veliko več priredb kot smo hoteli sami. Tega nikakor nismo hoteli sprejeti. V bistvu je bil odziv na naše lastne skladbe tako dober, da smo se počasi skušali znebiti predelav in na Cult vključiti v glavnem naš material. Toda založba se s tem ni strinjala, zato smo odšli v Nemčijo, ter poiskali založbo, ki nam je lahko nudila kar smo hoteli. Vseeno pa mislim, da smo veliko tvegali in nekaj časa smo precej dvomili, če je to, kar smo storili, tisto pravo.

MAŠA:
Ampak zdaj ste se prepričali, da ste naredili pravilno potezo?

APOCALYPTICA:
PAAVO: Da, definitivno.

MAŠA:
Kaj raje igrate na koncertih - vaše skladbe ali priredbe?

APOCALYPTICA:
PAAVO: To je nekaj popolnoma različnega. Ne, če dobro pomislim, v resnici to dvoje niti ni tako različno. Če igramo klasiko, igramo v bistvu priredbe. Vsako izvajanje klasike je igranje priredb - če igraš Bacha, Mozarta, ali karkoli, v končni fazi igraš priredbe. Temu se ni mogoče izogniti. Mi pa v bistvu tej, že narejeni glasbi, dajemo svoje občutke in svoj način. Tako, da ne bi mogel reči, kaj nam je ljubše. Pri nas je glavni skladatelj Eicca (Toppinen), torej lahko rečem, da so tudi naše avtorske skladbe priredbe njegovih idej. V bistvu igramo Toppinena!

MAŠA:
Ali torej delate skladbe skupaj, kot celoten band, ali je Eicca tisti, ki v največji meri dela glasbo?

APOCALYPTICA:
PAAVO: Po navadi on napiše aranžma, mi pa to skušamo odigrati na najboljši možen način. Potem vsak pove svoje mnenje, predloge in seveda tudi kritike. In če se Eicca strinja z našimi idejami, kar ponavadi se, spremeni aranžma in tako večinoma nastajajo skladbe.

MAŠA:
Pa vam odgovarja tak način dela?

APOCALYPTICA:
MAX: Lahko rečem, da ja. Mislim, da smo se navadili na tak način.

MAŠA:
Kaj pa vaši začetki, kako ste se sploh odločili igrati prav čelo? Kdo vas je navdušil za to?

APOCALYPTICA:
MAX: Kot otrok sem najprej igral violino. Kmalu pa se mi ni zdela preveč “cool”, v bistvu me je začela dolgočasiti. Potem sem pri sedmih letih presedlal na čelo.
PAAVO: Hotel je težji instrument, predvsem težji za prenašati!
MAX: Točno tako! Kaj pa naj bi počel s tako majhno in krhko rečjo, kot je violina!? V bistvu nimam pojma, kdo me je navdušil za čelo. V moji družini se ni nihče ukvarjal z glasbo, tako da verjetno moji starši niso vplivali na moje navdušenje nad čelom..Res ne vem, zakaj sem se tako odločil. Že takrat sem bil verjetno malo nor.
PAAVO: Pri meni pa je bila popolnoma drugačna situacija. Vsi v moji družini so profesionalni glasbeniki. Moj oče igra klarinet, mama uči petje, tudi stari starši in njihovi starši so bili vsi glasbeniki, tako da lahko rečem, da je to nekaksna družinska tradicija.

MAŠA:
Torej so ti oni predlagali čelo?

APOCALYPTICA:
PAAVO: Da, mislim, da so mi po vsej verjetnosti moji starši predlagali to možnost. Čeprav mi ni čisto jasno, zakaj so se odločili ravno za čelo.

MAŠA:
Vašo glasbo je zelo težko uvrstiti v ustaljene definicije glasbenih načinov. Kam bi, če bi že morali, uvrstili svojo glasbo?

APOCALYPTICA:
MAX: Naše skladbe so zelo klasično usmerjene, toda istočasno izhajajo iz rocka in heavy metala. Jaz bi temu rekel “čelo metal z vplivom klasike”.
PAAVO: To je zvok apokalipse.
MAX: Mislim, da je našo glasbo mogoče opredeliti le enostavno: Apocalyptica. To je tudi razlog, zakaj se naš novi album imenuje Cult. Ljudje, ki obiskujejo naše koncerte so popolna mešanica vsega. Največ je seveda metalcev, vendar je tudi veliko starejših ljudi, ljudi, ki poslušajo samo klasiko. To so popolnoma različni ljudje, ki jim je skupna samo ena stvar. Zanima jih naša glasba in skupaj uživajo na koncertu.. S tem so ustvarili neki kult, zato smo ploščo tudi tako imenovali. Nikakor pa to ime nima kakršnega koli religioznega pomena!

MAŠA:
Ali imate v prihodnosti namen eksperimentirati tudi s kakšnimi drugimi instrumenti?

APOCALYPTICA:
MAX: Ko pridemo v studio, nam je važno le to, da skladba zveni čim bolje. Ni nam važno, kaj oziroma kakšen instrument bomo uporabili, da bi dosegli zvok, ki ga hočemo. Na Cult smo hoteli vključiti violine na nekaj skladbah, potem pa smo ugotovili, da sploh niso potrebne. Vse je postalo preveč nasičeno. Kaj pa bomo naredili v prihodnosti... Nimam pojma. Vemo le to, da bomo vedno igrali samo instrumentalno glasbo.
PAAVO: Sodelovali smo z nekaj vokalisti, vendar samo zato, ker so nas oni povabili k sodelovanju. Saj je zanimivo, neka nova izkušnja, toda to ni tisto, kar hočemo. Mislim, da je vokal popolnoma nepotreben v naši glasbi. Sicer pa jaz osebno nikoli ne poslušam besedil v glasbi - v bistvu me sploh ne zanimajo. Mogoče zato, ker sem instrumentalist, toda zame je glasba nekaj veliko večjega kot besede.
MAX: Veliko ljudi sliši najprej besedilo, potem, po nekaj poslušanjih šele sliši tisto pravo, instrumentalni del. Toda to niso normalni ljudje - to so MTV fani.

MAŠA:
Ali bi radi kaj povedali vašim slovenskim fanom?

APOCALYPTICA:
MAX: Slovenia, cello up your ass!