Klemen Markelj

V tokratnem Paranoidovem intervjuju vam predstavljamo bobnarja Klemna Marklja, njegovo glasbeno pot, dosežke in trenutne projekte, debata pa je tekla tudi o njegovi glasbeni šoli. Prijetno branje!

GREGOR Š.: Živjo, Klemen. V domači rock/metal sceni si zelo znan kot »go-to« bobnar, kadar kdo potrebuje človeka »na hitro«. Kako pa se je tvoja glasbena pot začela, kdaj si se odločil za bobne?
KLEMEN: Živjo, Grega. Ja, nisem se odločil, tako je naneslo, da nas je leta 1995 v skupini Bad Law zapustil bobnar Klemen Krmelj in zanj zamenjave nismo dobili, zato sem bobne prevzel jaz.
Moja glasbena pot se je začela, ko sem bil še v osnovni šoli. Starši so imeli lepo kolekcijo vinilnih plošč, predvsem rocka in nekaj jazza. Začelo se je z brenkanjem na kitaro ob poslušanju vinilk in igranju na jupol bobne. Sestavil sem si set iz jupol kant, bobna pralnega stroja in velikega kosa pleha.

GREGOR Š.: Če se ne motim, je bila tvoja prva resnejša skupina Bad Law. Mnogo bralcev o tem bandu ne ve kaj dosti. Lahko na kratko opišeš zgodbo te skupine?
KLEMEN: Bad Law je bil moj prvi band, kjer sem začel kot kitarist. Začeli smo leta 1989 in leta 1998 zaključili. Bili smo osnovnošolci in prijatelji. Prvi uspeh je bil nastop na Pilovem žuru v Radljah ob Dravi leta 1991. Na tekmovanju je bilo 21 bandov, mi smo zasedli tretje mesto. Spominjam se, da nam je med pavzo band Pizza razglasil kitare, da bi izpadli slabši (smeh), ampak jim ni uspelo. Veliko smo nastopali kot predskupina takrat popularnim zasedbam, kasneje smo pa imeli vse več samostojnih nastopov po Sloveniji. Na začetku smo predvsem ustvarjali svojo glasbo in igrali nekaj priredb, proti koncu pa je bilo ravno obratno, kar je bil tudi večji razlog za konec te zgodbe.

GREGOR Š.: Večina ljudi na metal sceni te je spoznala preko prog zasedbe Obidil, ki pa je v zadnjem času v mirovanju. Kako ste ustanovili Obidil, kaj ti ta skupina pomeni in ali zanjo obstaja prihodnost?
KLEMEN: Pobudnika za Obidil sva midva s Katarino. Zgodilo se je, ko sva se vračala iz Brežic, z moje avdicije za Demolition Group. Takrat sem igral s skupino OKO (Pavle Kavec in Ernie Mendillo), to je bilo leta 2000. Demolition Group so imeli tedaj avdicijo za bobnarja, skratka šel sem na avdicijo in bil zadnji na vrsti, mislim, da nas je bilo 23. Po avdiciji so rekli, da so se odločili zame, a ko sem jim povedal, da živim na drugem koncu Slovenije, so si premislili. Na poti domov sva se s Katarino pogovarjala in odločila, da bova naredila svoj band, kjer bomo ustvarjali predvsem avtorsko glasbo brez pravil. Naslednji korak je bil poiskati ostale člane. Poklicala sva kitarista Tomaža Jelenca in basista Andreja Čufra, oba bivša člana Bad Law, in še klaviaturista Gašperja Kačarja.
Obidil je zame pravi band v pravem pomenu besede. Prijatelji, ki skupaj na vajah ustvarjajo glasbo in gredo po vajah na pivo. Z Obidil smo ustvarili dva odlična albuma, na katera sem zelo ponosen. Tukaj je bilo veliko entuziazma in eksperimentiranja. Kaj se bo zgodilo, pustimo času čas. Sam sem prepričan, da bomo še ustvarjali. Knjiga Obidil še ni dokončana. Mogoče bomo naredili kakor Bilbo Baggins.

GREGOR Š.: S skupino Black Diamond si posnel ploščo Last Man Standing. Kako bi lahko primerjal prog Black Diamondov z glasbo, ki ste jo ustvarjali pri Obidil?
KLEMEN: Za Black Diamond jaz nisem nič snemal. Bobne za eno skladbo je posnel Robert Kovačič, ostalo je Nejc naredil na računalnik. Pri Black Diamond sem bil session bobnar za nastope. Teh dveh skupin ne morem primerjati, ker smo pri Obidil delali glasbo od začetka do konca skupaj na vajah, vse od A do Ž. Pri Black Diamond sta vse naredila Nejc in Igor, jaz sem samo igral.

GREGOR Š.: Nekaj časa si deloval kot bobnar v skupini The Drinkers. Kako je prišlo do tega sodelovanja, kakšne so izkušnje »metalca« v bolj »mainstream« vodah?
KLEMEN: Z The Drinkers sem igral od 2009 do 2014 in že pred tem sem leta 2006 z njimi igral v Puli, kjer sem nadomeščal bobnarja. V tem času smo posneli album Recidiv in imeli kar nekaj dobrih koncertov. Nikoli nisem razmišljal v smeri metalec – mainstream. Rad igram bobne in rad imam glasbo in rad oblečem kavbojke, haha, tako da tukaj ni kakšne razlike. Problem pa je bil, ko sem nastopal na bolj gala prireditvah in mi je bilo rečeno, naj si oblečem kakšne lepše hlače, srajco in čevlje – tega pa nimam, haha.

GREGOR Š.: Kateri so še drugi projekti, pri katerih si trenutno aktiven?
KLEMEN: Tukaj je še projekt Antorino, ki je že zaključen, album Medieval Crossover je izšel leta 2011. Ta album je zelo unikaten in mi veliko pomeni. Zasedba je trio, in sicer Irina Guščina – lutnja in vokal, Sašo Guščin – violina in vokal in jaz z bobni in tolkali. Rad bi povedal, da sem si naredil poseben set za ta band, in sicer hibrid tolkal in bobnov. Uporabljam dva bas bobna, tamburin kot hi hat, djembo kot snare, pet tom tomov, bongose, rototome, jam bloke, činele. Resnično unikaten izdelek, na katerega sem zelo ponosen. Vseh 15 skladb, ki so po večini instrumentalne in imajo veliko neparnih ritmov in poliritmov, smo zvadili pri meni v studiu. Snemali smo vsi naenkrat, brez popravljanja. Nasneli smo samo vokale in dvojne violine. Posneli smo v dveh dneh. Eno skladbo sva s Sašem naredila celo ob dveh ponoči in jo ob treh posnela.
Sedaj sem pa posnel bobne za projekt Sašo Guščin – Yakuntse (violina, vokal, kitara, bas-etno). Posnel sem bobne za Unspoken – sedaj projekt Simona Jovanovicha (prog. metal). Zaenkrat smo posneli pesem Boundaries of Hope, v planu je letos dokončati celoten album in ga potem predstaviti v živo. Posnel sem bobne za Roka Tomšiča – Črni Metulj.
Sodelujem s produkcijo Pancho, producentom Damjanom Pančurjem. Zanj sem letos posnel že pet pop skladb, in kot kaže, jih bom letos še vsaj dvakrat toliko.
Sodelujem s producentom Williamom V. Farmakisom iz Los Angelesa (e-musicunion). Posnel sem soundtrack za film s Cipra ter štiri skladbe, kjer smo glasbeniki iz celega sveta. Resnično super.
Delujem tudi kot online session drummer. Sedaj se odpira in je super. V Škofji Loki imam studio in lahko za nekoga, ki je na drugem koncu sveta, praktično snemam bobne doma. Na ta način delamo tudi z e-musicunion in produkcijo Pancho.
Poleg tega pa pripravljam svoj album z naslovom »Hi, I am from planet Earth«. Glasba je instrumentalna – jazz/rock/fusion/metal. Neparni ritmi in poliritimi so moja strast in tega je tu zelo veliko, haha. Zasedba je pa: Sašo Guščin – violina, Urban Medič – bas kitara, Marko Vovk – klaviature. Plan je posneti letos do jeseni in decembra predstaviti v živo. Močno si želim, da nam bo zadevo uspelo realizirati.

V živo pa nastopam s skupino Prevara – igramo yugo rock (Rok Tomšič – kitara, Tilen Sušnik – bas, Denis Jambrošič – vokal). Kot live session bobnarja me pa najamejo različne zasedbe oz. pevci, pevke.

GREGOR Š.: Danes deluješ tudi kot učitelj bobnov, sam pa si se šolal tudi v ZDA. Lahko opišeš svojo pot šolanja?
KLEMEN: Imam svojo šolo bobnov, ki se imenuje kar Šola bobnov – Klemen Markelj. Poučujem v Škofji Loki v svojem studiu, v Železnikih in na domu (Gorenjska in Ljubljana). Programi so prilagojeni najmlajšim, učencem/-kam s predznanjem, bobnarjem/-kam, ki si želijo nadgraditi znanje, starejšim in ljudem s posebnimi potrebami (gluhim, naglušnim ...).
Moja pot šolanja se je začela, ko sem hodil na ure bobnov v Ljubljano k prof. Alešu Rendli in na nižjo glasbeno. Leta 2006 sem odšel v Los Angeles na LACM – Los Angeles College of Music – na poletni program. Zelo sem se navdušil in v začetku leta 2009 naredil sprejemne izpite. Potem so me klicali v juliju, da sem sprejet in da mi dodelijo delno štipendijo. Zbral se dovolj denarja za en semester. Potem sem prišel nazaj domov, leta 2012 pa smo z družino odšli nazaj v L. A., kjer sem naredil še drugi in tretji semester. Vse tri semestre sem opravil z odliko, želja je seveda zaključiti diplomo.
Na LACM so bili moji učitelji izjemni glasbeniki, ki so zaznamovali zgodovino glasbe na področju jazza, rocka, filmske glasbe – Tony Inzalaco (Maynard Ferguson, Carmen McRae, Oscar Peterson), Gary Ferguson (Gary Moore, Glenn Huges, Ray Charles, Edgar Winter), Joe Porcaro (Pink Floyd, Madonna, Frank Sinatra, John Williams), Ralph Humphrey (Frank Zappa, The Simpsons, American Idol), Richie Gajate-Garcia (Stevie Wonder, Sting, Phil Collins).
Izobraževal sem se tudi na številnih seminarjih pri Simonu Phillipsu, Horaciu »El Negru« Hernandezu, Petu Lockettu, Billu Brufordu, Miku Haidu, Petru Ćuriću, Jeffu Hamiltonu, Bennyju Grebu, Russu Millerju, Petru Erskinu, Stevu Gaddu, Terryju Bozziu, Joeju Heredii.

GREGOR Š.: Kaj se ti kot učitelju zdi najpomembnejše pri začetnikih bobnanja in na kaj naj gledajo tisti, ki o tem šele razmišljajo?
KLEMEN: Pri začetnikih in vseh drugih se mi zdi najpomembnejše, da ne izgubiš veselja in motivacije. Zelo pomembno je poslušanje glasbe, različne glasbe, saj si s tem razvijamo muzikaličnost. Za vse tiste, ki šele razmišljajo, bi rekel, naj pogumno stopijo do nekoga, ki ima bobne, bodisi prijatelja … Lahko pride k meni, da mu instrument predstavim in se sam usede za bobne in zaigra. Takoj bo vsakomur jasno, ali je to prava stvar ali ne.

GREGOR Š.: Za konec – kakšno glasbo poslušaš v zadnjem času, kaj priporočaš v poslušanje bralcem Paranoida?
KLEMEN: Zadnje čase veliko poslušam izjemno pianistko Hiromi – album Voice, Simona Phillipsa – album Protocol II, Petra Herbolzheimerja – posnetke iz let 1973 in 1974, Slasha – album Slash, Toto – album Tambu in se že veselim novega. Všeč mi je, kar delajo Triptykon, Arjen Anthony Lucassen, Steven Wilson.

Če še ne poznate Arjena Lucassena in njegovih projektov, ga močno priporočam. Izpostavil bi Star One – Space Metal. Gre za super, super album, velikokrat v mojem kasetarju, pardon, CD- predvajalniku.