Bilo je sredi letošnjega toplega aprila, ko sem se iz radovednosti odpravil v Kranj, kjer sem želel poleg Hellsword v živo spoznati še staroste slovenske grindcore scene, ene in edine Extreme Smoke 57. Že sredi koncerta sem vedel, da želim o teh Novogoričanih izvedeti kaj več, zaradi česar sem se odločil, da band malo povprašam o tem in onem, kar so skozi vsa ta leta delovanja in nedelovanja dali skozi. Za pogovor z mano sta si vzela čas vokalist Boco in kitarist Edi, ki sta v bandu že od njegovega samega začetka, ki sega v čas, ko so se danes velika imena scene komaj začela uveljavljati in rasti.
DEJAN: Začnimo pri najbolj banalni zadevi, pri imenu. Nekje sem zasledil samo zapis Extreme Smoke. Je bila to napaka ali ste se vmes dejansko preimenovali?
BOCO: Kolikor se spomnim, si je izmislil ime Hadžo iz zagrebškega banda Patareni, in sicer v enem starem intervjuju, kjer je na koncu zapisal: »Extreme Smoke Korona«. Mislim, da smo od tu nekje pobrali ime. Glede okrajšave se ne motiš.
EDI: Res je, originalno ime banda je Extreme Smoke 57. Smo se pa nekaj časa predstavljali tudi z imenom Extreme Smoke. Leta 1991 smo namreč od za tisti čas precej znane ameriške založbe Wild Rags Records prejeli ponudbo za sodelovanje, vendar je bil njihov pogoj, da iz imena odstranimo številko 57, ker je njim to zvenelo preveč pankersko. Ker smo bili mladi in naivni ter prepričani, da lahko sodelovanje z večjo založbo bandu le koristi, smo sprejeli njihovo zahtevo. Seveda so nas pošteno nategnili. Wild Rags je sicer res izdal naš drugi studijski demo, vendar se ni držal ostalih točk dogovora. Ne spomnim se natančno, kdaj smo ponovno začeli uporabljati originalno ime. Najbrž kmalu zatem, ko smo ugotovili, da je dogovor z Wild Rags brezpredmeten.
DEJAN: Pa da dodelimo debati o imenu vsaj nekoliko širši pomen, nam prosim izdajta, kdo v vaši zasedbi je glavni verižni kadilec legendarnih cigaret 57?
EDI: Haha, mislim, da omenjene cigarete kadi le še Miha, ostali smo ali nekadilci ali pa kadimo druge znamke. Smo pa v mlajših letih F57 kadili vsi v bendu. To so bile prave grindcore cigarete. (smeh)
BOCO: Dokler je Edi še kadil, sva jih kadila oba. Gogo ni nikoli kadil oziroma je poskusil, a mu ni ustrezalo. Trenutno pa cigarete 57 uporablja samo še Miha za zvijanje džointov.
DEJAN: Od ustanovne peterice ste v bandu ostali trije člani. Kurja in Gogo sta band zapustila po prvi prekinitvi delovanja, ostali trije pa z Mihovo [pridružil leta 2008] in Gabrovo [pridružil leta 2013] pomočjo vztrajate dalje. Zakaj je sploh prišlo do tega dolgega, skorajda usodnega premora po samo enoletnem delovanju v letu 1994?
BOCO: Za to so bili krivi različni dejavniki. Jaz sem takrat odšel na služenje vojaškega roka, Briljo je začel vaditi z Damin Gambit. Tri mesce kasneje je v vojsko šel še Gogo in počasi je to pomenil konec za Extreme Smoke. V istem obdobju se je pozneje razvilo več frakcij banda, npr. D.T.W., Strobodeath in Vaginal Vomitator. Leta 1994 smo se za štos zbrali jaz, Edi in Simon na basu, da smo posneli EP Who Sold the Scene?, in to je bilo to. Drugih dejavnosti ni bilo, samo tisti vikend v studiu.
EDI: Če me spomin ne vara, je Gogo v bistvu zamenjal Kurjo na bobnih. Slednji je bil namreč član banda le na prvih vajah. Kakšno leto smo bili trio – Boco na vokalih, Gogo na bobnih in jaz na kitari –, nato se nam je pridružil še Briljo na basu. V tej postavi smo igrali do razpada leta 1992. Leta 1994 smo od škotske založbe Psychomania Records prejeli sredstva za snemanje male plošče. Grindcore je bil v tistem času že v fazi komercializacije in Who Sold the Scene? je bil tako le logičen odziv na takratno dogajanje na underground sceni. Ker Gogo in Briljo nista več želela sodelovati, se nam je na basu pridružil Šerc, namesto bobnarja pa smo uporabili ritem mašino. Nato je sledil večletni ustvarjalni hiatus. Leta 1998 je v prometni nesreči umrl originalni bobnar Gogo. Na pobudo Brilja se je band reformiral leta 2008. Sam nad ponovno združitvijo nisem bil navdušen, zato sem odpovedal sodelovanje. Bandu sta se takrat pridružila Boštjan na bobnih in Miha iz skupine Trdoživi na kitari. Nekje vmes sta na kratko vskočila še Kopa na bobnih in Cigo iz skupine Psihoza na kitari. Band je po kakšnem letu ali dveh ponovno ostal brez bobnarja. Leta 2013 se je skupini pridružil bobnar Gaber, sam pa sem končno le prijel za kitaro leta 2011. Zakaj je prišlo do tistega dolgoletnega premora? Hmm, od takrat je minilo veliko časa, vendar bi rekel, da najbrž zaradi različnih interesov in pogledov na glasbeno ustvarjanje. Iz banda sta leta 1992 skoraj istočasno odšla Briljo in Gogo. Sicer sva z Bocotom hotela nadaljevati in sva angažirala Miho na kitari, Šerca na basu in bobnarja Vilija, vendar v skupini ni bilo simbioze. Sam sem kmalu izgubil motivacijo in zapustil skupino. Preostanek banda je nadaljeval pod novim imenom, in sicer D.T.W. (Deeper than World).
DEJAN: In seveda še bolj pomembno vprašanje: Zakaj ste se po 14 letih molka odločili, da ponovno v roke primete glasbene instrumente in (morda) nadaljujete tam, kjer ste ostali?
BOCO: Za to je kriv Briljo. On je dal idejo, da bi se ponovno zbrali in začeli vaditi. Trajalo je približno osem mescev, preden smo se sploh dobili za mizo na pivu in določili datum prvih vaj.
EDI: Reunion leta 2008 je bil mišljen kot »en koncert in zaključimo zgodbo«, vendar so šle zadeve, povsem spontano seveda, čisto drugačno pot. Po tem reunion koncertu se je porodila še ideja, da bi posneli nov material, nato smo želeli nove komade predstaviti tudi v živo, itd. Ne bi rekel, da smo želeli nadaljevati tam, kjer smo končali leta 1994. Čeprav mogoče poslušalcu ne deluje tako, je glasba ES57 danes veliko bolj dodelana kot nekoč. Še vedno je to grindcore, vendar precej bolj prefinjen, nekoliko manj tipičen in veliko bolj »weird«. (smeh) 
DEJAN: Zakaj v 26 letih še niste posneli pravega albuma? Menite, da je kratko in sladko bolje? Kot pri seksu morda?
EDI: Grindcore je specifična in precej klišejska glasbena zvrst. Zadeva namreč hitro postane dolgočasna. Tudi zato so albumi izvajalcev tega žanra, daljši od 30 minut, bolj izjema kot pravilo. Če bomo v prihodnosti posneli album, ta najbrž ne bo bistveno daljši od Corruption Deteriorates. Pri grindcoru je izredno pomemben tisti prvi udarec, ki te sesuje, zmelje in še pljune povrh, ta pa na daljše časovno obdobje izgubi intenziteto in zvodeni.
DEJAN: Če odštejem kompilacijo Live on Radio Študent, je EP Corruption Deteriorates (menda) vaš najdaljši studijski izdelek. Ste torej vseeno čutili, da imate tokrat kaj več povedati?
EDI: Pri grindcoru definitivno drži pravilo manj je več.
BOCO: Zame osebno je vsaka naša izdaja »album«. Vsaka kaseta, plošča ali CD mi pomeni enakovreden izdelek v določenem obdobju banda.
DEJAN: Med recenziranjem dotičnega EP-ja sem netežko opazil, da ste v svojih besedilih zelo družbeno kritični. Zakaj? So vam tovrstne teme samo blizu ali menite, da pač v vsaki veji umetnosti mora biti nekdo, ki s prstom kaže na določene težave?
EDI: V bandu pišemo besedila skoraj vsi člani. Nekateri pišemo družbenokritična besedila, drugi pa bolj osebno izpovedna oziroma čustveno obarvana. Osebno menim, da so besedila izredno pomemben del naše glasbe. Grindcore je precej omejena glasbena forma. Če so tudi besedila nesmiselna, potem vse skupaj izgubi smisel.
BOCO: Osebno mislim, da ta tema najbolje odraža čas in življenje, ki ga sleherni človek na planetu živi. Nikjer ni tako dobro, da bi lahko bilo slabše. Ni važno, v kateri družbeni sloj sodiš. Povsod imaš podobne probleme in življenjske situacije, kot so smrt, propad in depresija.
DEJAN: Je človek prišel do neke točke, ko je enostavno treba reči »Stop!«? Je človek res postal toliko slabši, kot je bil nekoč, recimo v srednjem veku, ali se zgodovina in napake le ponavljajo?
BOCO: Odvisno od posameznika.
EDI: Človek vse manj razmišlja s svojo glavo in vse bolj podlega manipulaciji s strani različnih medijev, politikov in kapitala. Živimo v časih, ko nam zmanjkuje kruha, vendar nam cel spekter iger zastira pogled na pomanjkanje. Človeštvo se skozi zgodovino očitno ni ničesar naučilo.
DEJAN: Dostikrat smo v slovenskem medijskem prostoru že slišali, da so nam politiki ukradli državo. Ko razmišljam o tem stavku, na vse skupaj ne gledam le skozi oči korupcije, kraj in prevar oziroma manipulacij, ki jih dnevno srečujemo v taistih medijih, temveč imam zmeraj večji občutek, da smo navadni državljani zaradi političnih predstavnikov izgubili tudi nacionalni ponos. Kaj meniš?
EDI: Menim, da smo izgubili zaupanje v državne institucije, ne pa tudi nacionalni ponos. Na športnih prireditvah je ta precej dobro izražen. Osebno v izražanju nacionalnega ponosa ne vidim nič slabega, dokler je ta toleranten in ne preraste v ekstremizem. Večji problem vidim v dejstvu, da so za družbeni sistem, v katerem živimo, vrednote, kot so solidarnost, poštenost, splošna dobrobit ipd., izključno moteči dejavnik in nepomemben strošek.
DEJAN: Pa je nacionalni ponos v današnjih časih multikulturizacije sploh še nekaj, kar sme(mo) na glas izreči?
EDI: Kot sem že omenil, v izražanju nacionalnega ponosa ne vidim nič slabega, dokler je ta toleranten in ne preraste v ekstremizem. Brez zadržkov lahko rečem, da sem ponosen na svoje slovenske korenine. Je pa tudi res, da v današnji multikulturni družbi nacionalna pripadnost izgublja na pomenu.
BOCO: Bilo bi zaželeno, zakaj pa ne? Če se posameznik danes ne strinja s celoto, izpade odpadnik. Raje odpadnik, kot pa slepo sledit čredi brez izraza svojega mnenja. 
DEJAN: Kaj je po tvojem mnenju večja rak rana današnje družbe: razosebljanje v sistemu institucionalizacije, s čimer naj bi vsi postali kot ovce, ali pohlep oziroma hlastanje po materialnih dobrinah, ki ga srečamo tako rekoč pri vseh?
EDI: Največji problem vidim ravno v tem, da ne znamo več razmišljati z lastno glavo. Da se pustimo manipulirati, da smo otopeli in postali »kavč uporniki«, v smislu, da različne aktivnosti in pobude podpiramo samo še s pritiskom na gumb »Like«. V bistvu nismo več potrošniki temveč produkt.
DEJAN: Če predpostavljam, da je grindcore do metala v enakem odnosu kot pank do rocka (ja vem, ne ravno najboljša primerjava), ste potemtakem zaradi svoje družbene kritičnosti pristali v tem delu metalskega oceana?
BOCO: O tem naj odločajo drugi, če že res morajo predalčkati. Jaz osebno se ne mečem ne levo ne desno, niti gor niti dol. Poskušam ostati nekje v svoji sredini, v svoji iluziji mišljenja, in sem s tem kar zadovoljen. Kot sem že povedal, nočem biti ovca niti voditelj. Bolje se počutim distanciran in samosvoj.
EDI: Ko smo začeli, je bil grindcore provokacija, danes je le še ena od sicer ekstremnih, vendar sprejemljivih glasbenih zvrsti. Zgodba o grindcoru je precej podobna tisti o panku: oba sta se institucionalizirala in ne grizeta več. (smeh)
DEJAN: Kaj vas je torej spodbudilo k temu, da davnega leta 1990 niste postali le še en death metal band, temveč pač to, kar ste?
EDI: Grindcore je vseboval punk attitude in metalske prijeme. Bil je ekstremen, direkten, blazno hiter in družbeno kritičen. Idealna zadeva za jezne mulce, ki so hoteli kanalizirati svoj bes v kreativnost. (smeh)
BOCO: V tistem času smo imeli komad Is This Death Metal Song?. Seveda ni bil, je pa začetni riff vlekel na death metal. Sploh pa takrat nismo znali igrati niti se nismo trudili kaj preveč, da bi znali. Bolj zanimivo je bilo ustvarjati hrup. Sploh pa je takrat, konec leta 1990, death metal že postajal trendy in bi bilo brez veze postati še en pljunek v morje te trendovske hinavščine. Kot sem že rekel, hrup nam je bil bolj zanimiv, ker tega nihče ni maral niti prebavljal. A mi smo.
DEJAN: Kot staroste slovenske metal scene ste zagotovo doživeli dosti zanimivega. Kakšne skrite ali pozabljene zgodbice se skrivajo v vaših omarah, ki bi bile zanimive za naše bralce in hkrati razkrile še katero zanimivost o kakšnem drugem bandu? Menda ste nastopili v Leipzigu na istem odru, na katerem so Mayhem posneli svoj album Live in Leipzig?
EDI: Vedno se z nasmehom spomnim našega prvega koncerta v Desklah pri Novi Gorici, in sicer leta 1990. Bili smo trio in pičili totalen noise-core. Odžgali smo približno 50 ali 60 komadov totalnega hrupa. Poslušalci niso bili pretirano navdušeni nad našim glasbenim izražanjem. (smeh) Začeli so nam groziti, da nas bodo pošteno nalomili, če se še kdaj prikažemo tam. Zakon!
BOCO: To je bilo natančno 28. 12. 1990, kjer smo spičili okoli 150 komadov. Tri mesece kasneje smo se vrnili na isti oder, kjer smo bili predskupina Polski Malci. Ni bilo incidentov, ker smo se ga na koncu s temi tipi skupaj napili in je bilo vse kul.
EDI: Ko smo leta 1991 igrali na javni prireditvi v Novi Gorici, se je med našim nastopom med publiko vnel pretep in posredovati je morala policija. Leta 1991 smo nastopili tudi na grind-noise festivalu v Leipzigu. Spomnim se, da smo morali za dobrih 10 minut prekiniti nastop, ker je Boco odšel bruhat v backstage. (smeh)
BOCO: Zanimivo bi bilo objaviti videoposnetek našega zadnjega špila spomladi 1992, kjer sem dvakrat skočil z odra v publiko in obakrat pristal na isti osebi. Posledica tega je bila, da sem tej osebi zlomil zapestje, in sledil je kar kompliciran zlom roke. Po koncertu so me baje neki tipi iskali naokoli, a me niso našli. Zanimiv je bil tudi obisk Breclja v našem zaklonišču, kjer smo posneli naš prvi in zaenkrat edini televizijski intervju. Tip je šel nekaj iskat v avto in se med potjo izgubil v garažni hiši; vadili smo v zaklonišču te garažne hiše. Sicer pa ja, v Lepzigu smo bili na istem odru, kot vsi ostali bandi, ki so v tem obdobju igrali v Leipzigu (Eiskeller oziroma Conne Island).
DEJAN: In glede na to, da v zgodnjih devetdesetih še ni bilo navigacijskih naprav in drugih priročnih pripomočkov, baje niste vedno pravočasno prišli na cilj? Kako je bilo z obiskom koncerta Napalm Death v Münchnu?
EDI: Vedno smo prišli pravočasno na cilj. (smeh) Na koncertu Napalm Death v Münchnu nisem bil. Bo Boco povedal kaj več.
BOCO: Napalm Death sem gledal v Vidmu v Italiji. V Münchnu smo se izgubili, ko smo šli na koncert Clash of the Titans. Slayer smo poslušali pred dvorano in to je bilo to.
DEJAN: Aha, okej, moja napaka torej, sem zamenjal Napalm Death in Slayer.
DEJAN: Vrniva se nazaj v sedanjost in prihodnost. Kakšne imate koncertne plane za letos in kako močni sta trenutna postava in volja do delovanja? Lahko v kratkem spet pričakujemo kaj novega iz studia?
EDI: Band je kot družina, vedno se pojavljajo takšne ali drugačne težave. Vendar če je osnova trdna in obstaja interes za reševanje nesoglasij, potem je tudi možnost reševanja nesoglasij. Jeseni imamo v načrtu posneti nov material za split EP z belgijskimi Agathocles. Od koncertov pa imamo trenutno predviden nastop na Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina v Ljutomeru in na festivalu Monteparadiso v Puli.
BOCO: Volja naj bi bila, koncerti tudi. Poleg split EP-ja z Agathocles je trenutno na vidiku tudi split izdaja z brazilskimi Shitfun. Ostalo se bo videlo sproti.
DEJAN: Mimogrede, kako je bilo nastopati skupaj s Terrorizer v Mostovni?
BOCO: Dobro.
EDI: Kaj naj rečem drugega kot »a dream came true«!
DEJAN: In da zaključimo tale naš razgovor, mi za konec prosim povejta, kateri trenutek v zgodovini glasbe je na vaju naredil največji vtis. Pri tem lahko imata v mislih zgodovino lastnega banda, kakšen koncert, ki sta ga odigrala ali se ga udeležila, ali pa kateri koli drugi trenutek v metal glasbi nasploh.
BOCO: Trenutek, ko mi je pokojna sestra Sandra dala prvič poslušati hard rock oziroma heavy metal. Takrat sem se zavedel, da bo to ostalo za vedno v meni in zraven mene. Seveda je podobnih momentov in situacij bilo še ogromno, zlasti, ko si mlajši, ker se teh novitet nekako bolje zaveš in se ti vtisnejo v spomin boljše kot pozneje, ko ti vse skupaj začne postajati že nekakšna rutina. Gotovo so v to všteti prvi obiski koncertov, spoznavanje novih bandov in podobno.
EDI: V tem oziru mi je ostal v spominu odgovor enega od akterjev v prihajajočem dokumentarnem filmu z naslovom Odpadki druge generacije, ki gre nekako takole: »Ne vem, če glasba lahko spremeni svet, lahko pa naštejem veliko komadov, ki so spremenili mene.« Če bi lahko izpostavil le en album, potem je to definitivno Scum od Napalm Death, ki je imel pomembno vlogo in vpliv na moje glasbeno izražanje ter radikalno spremenil moj pogled na glasbo.
DEJAN: Najlepša hvala obema za vajin čas in voljo.
BOCO: Hvala za intervju.
