INTERVJUJI

18. 11. 2016

Železne stopinje

Sprašševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: DENIS BRNČIČ

V nastajanju je glasbeni dokumentarni film Železne stopinje, ki bo pripovedoval zgodbo o heavy metalu v 80-ih letih prejšnjega stoletja na slovenskih tleh. V ta namen sem se pogovoril s producentom Denisom Brnčičem, ki je v izčrpnem pogovoru razkril nemalo stvari o tem, kako se je rodila ideja o dokumentarcu, kako zelo pomemben je zanj ta projekt, kateri bandi bodo izpostavljeni in kako lahko tudi vi vsi postanete del tega mejnika.

DEJAN: Od kod ideja za Železne stopinje?

DENIS: Ideja za dokumentarni film o heavy metalu v Sloveniji je tlela v meni že kar nekaj časa, vrhunec pa je dosegla, ko sem si ogledal dokumentarni film The Story of Anvil, ki ga je  znani ameriški režiser Michael Moore označil za enega najboljših dokumentarcev zadnjega časa. Film je v meni vzbudil močna čustva. Pomislil sem, koliko skupin in posameznikov je pri nas v Sloveniji, ki so odlični glasbeniki, umetniki, virtuozi, ki delajo in ustvarjajo dolga leta, pa vendarle niso nikoli dobili priznanja za svoje delo. Ne samo, da niso dobili priznanja, ampak so vedno porinjeni nekam na stran, brez mainstream medijske pozornosti, brez finančnega zadoščenja, pa vendarle jih ljubezen do glasbe žene naprej. Vemo, da moraš za igranje hard'n'heavy glasbe krepko obvladati inštrument. Treba je igrati. Torej gre tu za odlične glasbenike in umetnike in ne za šarlatane.

Veliko filmov o različnih glasbenih zvrsteh na slovenskem je že posnetih, samo o heavy metalu nimamo filma. Mislil sem si, če tega do zdaj ni naredil še nihče, bom pač to naredil sam, ker enostavno ni prav, da to ni zbrano in arhivirano. Če tega ne naredimo zdaj, bo čez 20 ali 30 let izgledalo, kot da heavy metal scene v Sloveniji sploh ni bilo. No, tega ne bomo dovolili (smeh). Heavy metal scena je bila in še vedno je in to želimo pokazati v filmu Železne stopinje, ki s tem dobi tudi pomen beleženja nekega pomembnega časa v slovenski glasbi.

 

DEJAN: Kdo natančno sodeluje pri projektu in kako ste se povezali v ekipo?

DENIS: Moram reči, da me je veliko prijateljev čudno gledalo, ko sem se odločil za snemanje dokumentarnega filma. Veliko komentarjev je bilo v smislu: »Super ideja, ampak, da se ti da …« Ja, da se mi in to si ti glasbeniki zaslužijo.

Avtor in producent sem jaz. Odločil sem se, da uporabim svoje dolgoletne izkušnje pri organizaciji projektov, iskanju sponzorjev in poslovna poznanstva ter naredim film. Ko sem idejo zaupal dolgoletnemu znancu Bojanu Horvatu, mi je takoj ponudil pomoč in me povezal z Gregorjem Šujico z Radia Europa 05, ta pa me je predstavil Juretu Gorjancu, ker sem iskal režiserja, ki je hkrati ljubitelj heavy metal glasbe in ki razume ter čuti sceno. Art direktor filma je Ognjen Zeljić, ki je inženir medijske produkcije in dizajner z izrednim občutkom za oblikovanje in marketing. Direktor fotografije je Miha Tozon, odličen snemalec z dolgo kilometrino in izkušnjami, ki sem ga spoznal preko naše znane pevke in kitaristke Eve Hren, moje dolgoletne prijateljice.

 

Ekipa filma (z leve proti desni): Ognjen Zeljić, Denis Brnčič, Jure Gorjanec in Miha Tozon.

DEJAN: In kateri bandi bodo najbolj v središču pozornosti?

DENIS: Slovenska heavy metal scena je izredno bogata, lahko smo ponosni nanjo. Minutaža filma je precej omejena in čisto vseh ne bo možno predstaviti. Predstavili bomo bande, ki so dejansko pustili pečat v času in ki so, ko so se pojavili, res izstopali in bili prvi ali dobili večjo medijsko pozornost. Naštel jih bom samo nekaj: Pomaranča, Lene kosti, Brezno zla, Sarcasm, Odiseja 2000, Herbie, Krom, Turbo, Šank Rock, Mary Rose, Interceptor, Sneguljčica, Requiem idr.

V filmu bodo sodelovali tudi radijski uredniki, pričevalci časa, organizatorji koncertov, muzikologi, novinarji, ki so spremljali sceno tistega časa, in še kdo. Poskusili bomo na karseda verodostojen način pokazati, kako se je vse skupaj začelo, kako se je razvijalo, kakšne težave in uspehe so imeli bandi in kje je scena, ki je še vedno aktivna, danes.

 

DEJAN: Osebno se ne spomnim niti enega danes aktivnega banda, ki bi luč sveta ugledal v osemdesetih. So ti bandi sploh kadar koli imeli resnične možnosti, da preživijo tako dolgo? Slovenska scena je namreč zelo specifična, še posebej zaradi svoje majhnosti.

DENIS: Nekaj skupin še vedno ustvarja in dela. Resda so člani precej spremenjeni, a vendarle še vedno ustvarjajo. Recimo Sarcasm, ki je konec osemdesetih izdal prvi slovenski thrash metal album Crematory; gledali smo jih lahko tudi na festivalu MetalDays. Prav tako Šank Rock, ustanovljen leta 1982. Veliko glasbenikov je še vedno aktivnih, vendar v drugih zasedbah. Pravzaprav so mnogi tu nekje in ustvarjajo.

 

DEJAN: Kako pa so ti bandi takrat delovali na svoje okolje? Kako jih je sprejemala širša družba v času, ko niti pank in rock še nista bila družbeno sprejemljiva? Konec koncev smo Slovenci narod narodno-zabavne glasbe.

DENIS: Ko govorimo o poznih sedemdesetih in začetku osemdesetih, ko so se pojavili prvi bandi v Sloveniji, kot so Lene kosti, Brezno zla, Pomaranča …, je bila Slovenija del Jugoslavije. Jugoslavija ni bila del železne zavese, kot nekateri to danes prikazujejo. Bila je nekje vmes. Čas je bil precej naiven in ko so se pojavili dolgolasci, v usnju z neti, in začeli žagati in vpiti, so se jih mnogi bali. Že s samo pojavo so izredno izstopali.

Pa vendarle so se izdajali albumi, kot je bil Peklenska pomaranča. Na tem albumu je pesem Uniformiranci, ki s prezirom opisuje vse sistemske uslužbence. Če bi bila Jugoslavija res tako kontroliran in zaprt sistem, to ne bi bilo možno. Naj omenim, da je dotični album izdala založba Radio televizije Beograd. Ta album je samo eden od podobnih. Res pa je, da so nekateri bandi morali nositi besedila na policijo na pregled.

Veliko bandov je razpadlo, ker so bili njihovi člani vpoklicani na obvezno enoletno služenje vojaškega roka. Dejstvo je, da so bili metalci nekaj novega, glasnega in drugačnega. Velika večina bandov je bila underground in je to še danes, pa vendarle je njihova publika številna in zvesta.

 

DEJAN: Koliko pa je takratna oblast zavirala razvoj oziroma kako kritični do oblasti so sploh bili bandi?

DENIS: Kolikor vem in kolikor sem se pogovarjal z bandi in glasbeniki, ni imel nihče resnih težav z oblastjo. Kakšen informativni pogovor, kakšno besedilo pregledano s strani policije, in to je bilo bolj ali manj to. O nekem sistemskem maltretiranju, zapiranju ipd. torej ne moremo govoriti. Mogoče pa nam bo kateri od njih kaj več povedal o tem v dokumentarnem filmu.

Heavy metal koncerte so organizirale mladinske in druge družbene organizacije. Na primer v Ljubljani so se v centru, na ploščadi pred takratno Metalko, organizirali koncerti. Igrale so Lene kosti, Odiseja 2000 in mnogi drugi. Na Fužinah in v Novih Jaršah, pred Španskimi borci, so bili koncerti. Res je, da se komadi niso toliko vrteli na radiu, ampak ali se danes kaj več vrtijo?! Tudi Iron Maiden in Motörhead so igrali v osemdesetih v Ljubljani; v državah za železno zaveso so lahko o tem samo sanjali. Pred nekaj dnevi sem se pogovarjal s poslovnim partnerjem iz Prage, ki mi je povedal: »Za nas je bila Jugoslavija Amerika.« 

 

Originalna zasedba Pomaranče z avtorjem in producentom filma (z leve proti desni): Tomaž Žontar, Marko Herak, Denis Brnčič, Zlato Magdalenič, Mijo Popovič in Franc Teropšič.

 

DEJAN: Z ozirom na to, da smo takrat živeli v dosti večji državi, me zanima, če je bilo bandom vsaj s tega vidika malo lažje. Torej, koliko je naša nekdanja skupna država pripomogla h komercialnemu uspehu bandov? Je bilo takrat lažje uspeti v »tujini«, se pravi recimo na Hrvaškem ali v Srbiji?

DENIS: Izven Slovenije so lahko uspeli samo tisti, ki so imeli izdan uradni album, za katerim je stala neka državna založba. To je bil RTV Ljubljana, Jugoton ali PGP RTB ipd. Največji uspeh je dosegla Pomaranča. Pomaranča je veliko igrala v Beogradu in nasploh po Jugoslaviji. Naj omenim izredno zgodovinsko dejstvo, da je Pomaranča izdala album Madbringer v angleščini. Člani banda so mi celo povedali, da so jih iz beograjske založbe spodbujali k temu, da izdajo album v angleščini. Album Madbringer je na prvi dan izdaje beležil prodajo 5000 izvodov, kar je za današnje razmere neverjetna številka. Prodajal se je tudi v tujini. Mislim, da v Franciji in Italiji.

V Jugoslaviji so bili tudi bandi, ki so prav tako uspeli, npr. Osmi putnik iz Splita, za katerega je takrat pel Gibonni, beograjski Kerber in drugi. Iz Slovenije je ta preboj najbolj uspel Pomaranči in delno Šank Rocku. Omeniti je treba tudi uspeh Odiseje 2000, ki ji je leta 1988 na največjem rock festivalu bivše države Gitarijada Zaječar uspel preboj v finale. Kot zanimivost naj povem, da je takrat v Odiseji 2000 pel Vili Resnik.

Veliko se zaradi narave posla, ki ga opravljam, gibam po prostorih bivše Jugoslavije in od slovenskih hard'n'heavy bandov najbolj poznajo Pomarančo in Šank Rock. Za vse ostale, ki jim izdaja uradnega albuma ni uspela, je bilo neizmerno težje in so posledično ostali obsojeni na lokalno regijo, kar pa ne pomeni, da so glasbeno slabši ali karkoli podobnega.

 

DEJAN: Koliko pa je tista »prava« tujina pripomogla k razvoju domače scene? Konec koncev so Iron Maiden že leta 1981 nastopili v Beogradu.

DENIS: Seveda je pripomogla. Vsi smo se zgledovali po Black Sabbath, Deep Purple, Judas Priest, Iron Maiden, Motörhead, Whitesnake, Mötley Crüe … Oni so postavljali svetovne temelje in smernice, ki smo jim sledili tudi slovenski bandi in fani, kolikor smo le lahko: v načinu oblačenja, glasbi, ki so jo igrali, in nasploh v vsem.

Nekaj glasbe so izdajale tudi domače založbe, ampak tega je bilo premalo. Če si hotel dobiti novo in predvsem več glasbe, si moral v tujino. Ko je nekdo prinesel kakšen album iz tujine, smo ga potem vsi presnemavali na kasete. Da, to je bilo čisto piratstvo, ampak če smo hoteli slediti smernicam in uživati v glasbi, je bil to edini način. To je bil čas dvojnih kasetnikov in vinilk. Tako da ja, zagotovo so tuji glasbeniki vplivali na razvoj domače scene, tako kot pri ostalih glasbenih zvrsteh.

 

DEJAN: Po drugi strani se je metal žanr v osemdesetih tudi v svetovnem pogledu komajda začel razvijati, hkrati pa je hitro postal zanimiv na slovenskih tleh. Kaj misliš, od kod ta aktualnost?

DENIS: Vsi mladi so si želeli nekaj novega. In ravno zato, ker Jugoslavija le ni bila tako zaprta, ker smo lahko potovali v tujino, ker so mediji vseeno imeli redakcije, ki so imele posluh tudi za to zvrst glasbe. Zelo popularna revija med mladimi, Antena, je imela celo rubriko o heavy metalu, v kateri se je pisalo, kaj se dogaja v tujini. Novinarji so tako kot danes, ali celo še več, potovali v tujino in poročali o koncertih, saj ni še bilo spleta. V poznih osemdesetih se je pojavil MTV in prvi satelitski krožniki. Vsi smo čakali znameniti Headbangers Ball na MTV-ju. Le redki, ki so takrat imeli VHS videorekorderje, so snemali spote, potem pa smo jih vsi po 100-krat gledali in spremljali. Čas je bil precej bolj naiven, vendar pa veliko bolj iskren, kot je danes. Mi pravimo: ko se enkrat okužiš z metalom, si okužen do konca življenja (smeh).

 

DEJAN: Če ne bi bilo bandov iz osemdesetih, česa drugega še danes ne bi bilo? S tem mislim na bande, ki so kasneje nastali pod vplivom bandov iz osemdesetih, na žanre, koncerte, ki so se takrat in kasneje organizirali.

DENIS: Res je, ti bandi so bili zagotovo vzor za nastanek novih žanrov tudi v Sloveniji. Toda tako je vedno v glasbi, ki nenehno nastaja in se razvija iz nečesa, kar je že bilo. Tudi bandi iz osemdesetih so črpali od bandov iz sedemdesetih. Glasba se neprestano razvija iz enega v drugi stil.

V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih se je pojavil heavy metal, ki se je pozneje razvil v mnoge podzvrsti, in sicer thrash, speed, death metal ipd. Tako smo tudi v Sloveniji dobili bande, ki so sledili svetovnim trendom. Tu mislim predvsem na bande, kot sta Sarcasm, prvi slovenski thrash metal band, in Turbo, prvi slovenski speed metal band.

 

 

DEJAN: Kakšne vzporednice bi si upal potegniti med glasbenim ustvarjanjem takrat, se pravi v osemdesetih, in danes? Se je poleg glasbe spremenila tudi publika in če, kako?

DENIS: Mislim, da publika je tu. Vedno je bila in vedno bo. Ne bom pretiraval, če zatrdim, da smo heavy metalci/hard rockerji najbolj zvesta publika. Glasbeno gledano pa se je mogoče največ spremenila tehnologija, ki je v teh letih izredno napredovala. Danes imaš lahko z relativno majhnim vložkom že doma osnovni studio za snemanje. Včasih je bilo izredno težko in drago posneti kar koli. V metalu je še vedno osnova dober riff, pravi ritem in poseben vokal. Vsi bandi, ki imajo te tri elemente dobre, so lahko uspešni tudi danes. Razvilo se je veliko podzvrsti, med drugim tudi grunge, ki ga mnogi krivimo za zaton t. i. hair metala.

 

DEJAN: Metal danes, takrat pa še bolj, štejemo k alternativni sceni. Iz tega razloga sklepam, da se je dodobra vzporedno in vzajemno razvijal skupaj s pankom in rockom. So morda na nek način svoje pripomogli tudi Laibach?

DENIS: Mislim, da Laibach nimajo veliko skupnega z razvojem heavy metala. So skupina, ki ji je uspel veliki met v tujini, ampak mislim, da nimajo veliko stičnih točk z metalom v Sloveniji in da slovenski heavy metal ni imel veliko koristi od njih. Mogoče le toliko, da so v tujini slišali, da obstaja neka Slovenija in da je v Sloveniji močna alternativna scena.

 

DEJAN: Obdobje, o katerem boste poročali, je že skorajda štiri desetletja za nami. Koliko nostalgičnih občutkov je bilo povezanih z rojstvom ideje o dokumentarcu in koliko se jih prebuja med samim delom?

DENIS: Moram povedati, da so čustva močna. Ta glasba ni samo glasba, ampak je način življenja in tudi življenjska filozofija. Izjemno me veseli, da se ljudje odzivajo izredno odprto in pozitivno, ko jim omenim naš projekt. Vsi želite pomagati in o takšnem odzivu sem lahko le sanjal. Delo je naporno, pa vendarle zabavno, sploh, ker vem, da delamo dobro in pomembno stvar za slovensko urbano kulturo in zgodovino slovenske glasbe.

 

DEJAN: Pa se malo dotakniva še finančne plati dokumentarca. Kako se sploh financirate? Glede na to, kako potekajo stvari pri našem Ministrstvu za kulturo, predvidevam, da od njih ne dobivate dosti podpore. Ste se sploh obrnili na njih?

DENIS: Kar se financiranja projekta tiče, lahko povem, da sem za organizacijo in finance zadolžen kar sam, kot producent filma. Na začetku smo se prijavili na razpis Filmskega sklada RS, toda projekt je bil z njihove strani zavrnjen, tako da smo se odločili, da bo film financiran s sponzorskim denarjem. Prav tako smo ta teden začeli kampanjo na platformi Adrifund.

Zato pozivam vse ljubitelje heavy metala, ki jim ni vseeno, da gre nastanek le-tega v Sloveniji v pozabo, da pripomorejo po svojih močeh. Čisto vsak cent šteje. Več denarja zberemo, kvalitetnejši bo film. SO, HEAVY METAL ARMY: HELP!!!

 

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Intervju
15. 9. 2017
Arch Enemy
Intervju
12. 6. 2017
Doro
Intervju
2. 6. 2017
Simon »Talent« Škrlec
Intervju
7. 4. 2017
Teleport
Intervju
31. 3. 2017
Srd
Intervju
29. 12. 2016
Space Unicorn on Fire
Intervju
18. 11. 2016
Železne stopinje
Intervju
3. 10. 2016
Tomcat
KONCERTI & FESTIVALI
21. 12. 2017
KoD: Decage, Maskardh, Chronic Dose
Orto Bar, Ljubljana
21. 12. 2017
Kinozvok: The Canyon Observer vs. Alice in Wondeland (1915)
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
22. 12. 2017
KoD Extra: Sober Assault, Black Reaper, Morbid Creation, Terminal Disease
Orto Bar, Ljubljana
22. 12. 2017
United HC Breka III
Ambasada ŠKM, Beltinci
22. 12. 2017
Cowboys from Hell
Mostovna, Nova Gorica
23. 12. 2017
Ostrigina metalurgija: Metalsteel, Cvinger, Carnifliate
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka