INTERVJUJI

8. 8. 2016

Beneath the Storm

Sprašševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: SHIMON

Slovenska glasbena scena ponuja zmeraj več kakovostnih metal bandov, zato mi je vedno znova v veliko veselje, ko se band pozitivno odzove na mojo prošnjo za intervju in si nato vzame dosti časa za resnično poglobljen in dolg pogovor. Tokrat mi je na »vroči stol« uspelo pridobiti Shimona, multiinstrumentalista in edino ime, ki stoji za doom/sludge/grunge/rock imenom Beneath The Storm. Povod za najin pogovor pa je bil sveže izdan celovečerec Lucid Nightmare.

DEJAN: Ko sem prvič slišal za tvoj band, seveda govorim o imenu, sem se najprej spomnil tistega splošno znanega ljudskega pregovora, da po dežju zmeraj posije sonce. Kaj bi rekel zase, si pozitivna oseba? Znaš v vsakem slabem najti nekaj dobrega oziroma pozitivnega?

SHIMON: Ne vem, težko je odgovoriti na to. Kot vsi sem včasih pozitivno naravnan, včasih pa ne. Ko delam muziko, sem pozitiven, vseeno pa želim z glasbo izraziti občutek negativnega.

Vendar ime banda oziroma projekta nima nobene veze s tem pregovorom. Z imenom sem hotel prikazati nekaj temačnega, negativnega, težkega. Ime naj bi predstavljalo neko težo, ki bdi nad človekom, podobno kot nevihta.

DEJAN: In še eno vprašanje v zvezi z imenom, tokrat neposredno povezano s tvojim bandom in manj s teboj osebno. Zakaj torej ime Beneath The Storm? Kje si ga pobral?

SHIMON: Kot rečeno, ime Beneath The Storm naj bi opisovalo težo nad človekom, neke negativne stvari, ki se nabirajo in nas počasi dušijo. Se pravi, da naj bi se poslušalec ob poslušanju počutil kot »pod nevihto«. Po pravici povedano, nisem kaj preveč filozofiral okrog imena. Fraza se mi je zdela zelo primerna glede na glasbo, ki jo delam. Doom sem zmeraj povezoval z nevihtami ali mogoče z velikanskimi valovi oceanov … Z nečim mogočnim in zastrašujočim. Konkretno sem ga vzel iz komada H. od Tool.

DEJAN: V kolikšni meri pa bi rekel, da ustreza vzdušju, ki vlada neposredno pod nevihtnimi oblaki? Hitrosti ali agresije, ki jo veliko ekstremnih metal bandov povezuje z nevihto, mi na Lucid Nightmare ni uspelo najti kaj dosti, dejansko čisto nič. Je pa strah tisto čustvo, s katerim se poigravaš v svoji glasbi – za to ugotovitev človeku ni treba biti genij, saj se tvoj aktualni album tematsko vrti ravno okoli nočnih mor …

SHIMON: Popolnoma ustreza vzdušju pod nevihtnimi oblaki. Počasnost mi predstavlja težo in je v mojih ušesih dosti bolj agresivna ali grozna kot hitrost. Vem, da večina ljudi asociira hitrost v glasbi z neko težo in agresivnostjo, jaz pa ne. Ravno obratno. Tudi v (dobrih) grozljivkah je glasba počasna, v komedijah je hitra ...

DEJAN: Zanimiva primerjava, s katero se povsem strinjam. Preden se povsem neposredno dotakneva tvojega svežega albuma, mi, prosim, povej, kako danes, v letu 2016 in po treh predhodnih albumih, kategoriziraš svojo glasbo. Osebno mi je pojem sludge metal poznan samo na papirju, po definiciji, ki pravi, da ta temelji na pankovskih menjavah ritma in tempa. Toda kot sem že omenil, hitrosti ali dinamike na Lucid Nightmare ravno ne zaznavam. Osebno bi prej rekel, da Beneath The Storm trenutno predstavlja mešanico med doom metalom in rockom ali celo grungeem. In naj še dodam, da poznam samo tvoj zadnji album. Kaj torej meniš?

SHIMON: Mislim, da je ta tvoja ugotovitev kar na mestu. Osebno nisem neki žanrski elitist, poslušam vse, kar mi je dobro. Tako tudi različni žanri vplivajo na mojo glasbo. Kar se mene tiče, lahko temu rečeš kar rock, kar verjetno niti ne bi bilo tako napačno, pa ne bom užaljen.

Je pa res, da je nekako treba opisati, kaj delaš, za kar pa obstaja več razlogov. Začel sem v funeral doom žanru in sčasoma dodajal vse več sludge elementov. Tretji album je po mojem (rahlo prehiter) doom-sludge album po zgledu Noothgrush, Moloch, Haggatha, Primitive Man, Fister, Meth Drinker itd. A kot že rečeno, prehiter. Doom sludge ni hitra glasba. Bandi kot Leechmilk ali Fistula so, vsaj po mojem mnenju, bolj sludge core. Igrati hitro ni bilo nikoli v mojem načrtu. In ne bo.

Zdaj bi rekel, da se gibljem nekje med stoner, doom in sludge. V bistvu je meja med temi žanri zelo tanka, vse več je bandov, ki so vse to: stoner, doom, sludge … Recimo, da sem v istem žanru kot Down, Crowbar, Electric Wizard …

DEJAN: Hvala za tale ekskurz v žanrske vode, ki so mi zaenkrat še dokaj tuje. A zdaj, ko si mi potrdil, da imam prav, da slišim grunge v tvoji glasbi, si upam tudi povrtati nekoliko globlje ali dalje. Grunge je zame žanr, ki je živel in umrl z Nirvano oziroma Curtom Cobainom. Zdi se mi, da je ravno on znal še najbolje ustvariti tisto težko in temačno vzdušje, o katerem si govoril tudi sam. Kaj meniš?

SHIMON: Se strinjam. Tudi sam sem velik oboževalec že od otroštva. To, da je grunge, kot praviš, živel in umrl s Cobainom, se mi zdi zanimiva trditev. Osebno se mi beseda grunge ne dopade ravno najbolj, saj po moje opisuje bande iz določenega obdobja, se pravi od konca osemdesetih do začetka devetdesetih, iz določenega mesta ali zvezne države, natančneje Seattla in Washingtona, in manj bande, ki dejansko igrajo isti stil glasbe. Recimo, nikoli nisem videl neke podobnosti med Pearl Jam in drugimi t. i. grunge bandi. Isto velja za Soundgarden ali Screaming Trees, medtem ko Babes In Toyland pa niso grunge, ker niso iz Seattla. Mislim, da je bilo na začetku devetdesetih neverjetno dosti dobrih rock bandov in so si ti morali nekaj izmisliti: če si bil iz Seattla, si grunge, če si iz puščavskega dela Kalifornije, si desert, če si iz New Orleansa, si sludge, in tako naprej …

DEJAN: Pa še en intermezzo na temo Curt Cobain. Si ga imel možnost videti v živo, ko je leta 1994 nastopal v Ljubljani? Jaz sem bil takrat še preveč šmrkav za takšen koncert ...

SHIMON: Žal ne. Takrat sem bil star 9 let.


DEJAN: No, zdaj pa končno neposredno in brez ovinkarjenja. Kaj hudiča si si izbral za naslovnico? Nečesa tako odštekanega že dolgo nisem videl, pa se ves čas gibljem v ekstremnih metal vodah. Velike čestitke za tole!

SHIMON: Hvala. Sliko za naslovnico sem naredil sam. Hotel sem prikazati svet nočnih mor, in sicer na rahlo bizaren način. Slika je v bistvu kolaž, po zgledu slik švedske umetnice Mie Mikala, ki dela pošastne slike v stilu recimo Boscha, le da večinoma uporablja stil kolaža, ki spominja na hardcore pank coverje. Naslovnica, ki jo imam pripravljeno za naslednji album, je še bolj ekstremna, tako da še razmišljam, ali naj jo sploh obdržim. Osebno so mi take stvari všeč, je pa res, da bi mogoče lahko koga odvrnilo od glasbe glede na to, da ta ni tako brutalna.

DEJAN: In zakaj nočne more? Čeprav bi človek menil, da je bila tema že ničkolikokrat obdelana v metalu, moram po kratkem brainstormingu priznati, da se ne spomnim nobenega metal banda, ki bi se v svojih besedilih tematsko ukvarjal z njimi.

SHIMON: Tudi jaz sem opazil, da ta tema še ni toliko prežvečena. Poleg tega se mi zdi tema zanimiva in rahlo bolj grozljiva kot recimo zombiji ali škratje. Mogoče, ker so more resnične in jih večinoma ne razumemo. Z besedili skušam vzbuditi neko nelagodno vzdušje, ki paše v kontekst glasbe. Drugače pa moram priznati, da so mi besedila bolj ali manj neko nujno zlo. Pač besede, ki zapolnijo vokalne linije.

DEJAN: Kot nekakšen dodaten glasbeni instrument?

SHIMON: Točno to. Na vokal gledam kot najpomembnejši instrument v bandu.

DEJAN: Tretja stvar, poleg imena in naslovnice, ki me je pritegnila k poslušanju tvojih nočnih mor, je bila navedba ameriških rokerjev Alice In Chains, s katerimi naj bi bil primerljiv. Kaj meniš o tej primerjavi? V kolikšni meri ustreza? Te moti, ti je všeč?

SHIMON: Instrumentalno ni nobene podobe med Beneath The Storm in Alice In Chains. Je pa bilo nekaj komentarjev, da naj bi bil vokal podoben, kar me seveda veseli in mi je v čast, saj mi je Layne eden najljubših vokalistov. Mogoče je podoben stil petja, nikakor pa glas, kaj šele tehničnost. Da bo jasno, Laynu ne segam do gležnjev in ga niti slučajno ne mislim kopirati. Ampak stil, v katerem je pel, je stil, s katerim sem odraščal in je vplival na moj okus, če hočem ali ne.

Torej, v veliko čast mi je, da je nekdo našel podobnosti med mojo glasbo in Alice In Chains, vendar to nikakor ni poskus posnemanja. Tudi sam nisem oboževalec raznih posnemovalcev v slogu Creed ali Staind.

DEJAN: Ko je Nejc za naš portal recenziral tvoja prva dva albuma, je omenjal veliko podobnost med komadi, zaradi česar je njegova končna ocena na koncu izpadla slabše. Toda: kaj ni glavna naloga doom metala repetitivnost/monotonost? Iz tega razloga bi moral imeti človek takšen rezultat že v osnovi v mislih?

SHIMON: Za takšno vrsto dooma, se pravi funeral doom, ki sem ga igral na prvih dveh albumih, se mi zdi, da je repetitivnost dokaj pomembna. Tudi monotonost, še posebej v dinamiki. Točno to mi je tudi bil čar tega podžanra, s časom pa sem se tudi tega rahlo naveličal. Po dveh albumih sem imel občutek, da se že vse ponavlja. Zaradi tvojega vprašanja sem prebral ti recenziji (Temples of DoomEvil Reflection, op. a.) in se strinjam z napisanim.

DEJAN: Če se lahko tako izrazim, bi tudi za album Lucid Nightmare rekel, da je njegova glavna hiba podobnost med posameznimi komadi. Glede na to, da že v četrto izdajaš album, ki sledi glavnemu načelu podajanja podobnih ritmov, lahko trdim, da je to postal tvoj prepoznavni znak? Tvoj koncept, na katerem gradiš vsak svoj album?

SHIMON: Recimo, ja. Ne bi ravno rekel, da je prepoznavni znak. Po navadi delam album z določenim konceptom, z določenim zvokom. Zato so si mogoče komadi na določenem albumu podobni, niso pa si podobni, če primerjaš albume med seboj.

DEJAN: Tako je, v mislih sem imel podobnost komadov v okviru posameznega ploščka.

SHIMON: Recimo, naslednji album bo stilistično enak kot Lucid Nightmare. Kar se tiče zvoka, bo pa precej drugačen. Instrumentalni del bo bolj sludgeevski, se pravi zlorabljanje fuzz pedala v nedogled in dosti večja prisotnost distorzirane bas kitare v miksu. Kar se tiče podobnosti komadov, ja, si bodo podobni. To lahko rečem, še preden so posneti, ker je to tudi moj cilj. Pač, našel sem si stil igranja, pravo mešanico žanrov, ki so mi kul, in vse igram v tem stilu. Posledično so si seveda komadi podobni. Saj bi lahko za marsikateri, tudi velik, metal band rekli, da imajo podobne komade, ne samo z določenega albuma, ampak skozi celotno diskografijo. Pa v bistvu večina fanov ravno to ceni.

DEJAN: Prav imaš. Dosti je bandov, ki so razvili svoj zvok in ritem ter pri tem tudi ostali preko nič koliko let delovanja. Med najbolj slavnimi primeri so zagotovo Motörhead, po 20 ali 30 letih nihče od njih ni več pričakoval, da bodo zveneli kakor koli drugače. Pomembno je bilo, da njihov slog deluje tako na plošči kot v živo. Mimogrede, si jih videl v živo?

SHIMON: Ja, in ravno to se mi pri bandih, kot so Motörhead, dopade. Da lahko vzameš katero koli ploščo iz diskografije in dobiš točno to, kar si iskal. V živo sem jih videl verjetno med pet- in desetkrat.

DEJAN: To je prava pripadnost bandu, ki žal postaja redkost med mlajšimi poslušalci. A pustiva to temo za kakšno drugo debato.

DEJAN: Aktualne Nočne More so mi izredno všeč zaradi težkih kitarskih ritmov, ki jih ne premore marsikateri dosti bolj ekstremen metal band, in izredno izraznega clean/rokerskega vokala, ki tu in tam postane kričeč. Zakaj ne več slednjega? Zakaj toliko prvega?

SHIMON: Naveličal sem se kričečih vokalov. Tudi osebno poslušam zadnje čase več melodične glasbe. Poleg tega growl nima melodije in ti hitro zmanjka opcij, še posebej, če je vse počasi. Če bi posnel še en album s kričanjem, bi verjetno bil kopija mojega tretjega albuma Devil's Village. Poleg tega sem zelo slab v growlanju. Če bi imel koncert, vsega verjetno fizično niti ne bi zmogel »odpeti«.

DEJAN: Če te smem na kratko prekiniti: Pa imaš željo, da bi kdaj koli nastopil v živo?

SHIMON: Ja, imam. Že nekaj časa razmišljam o tem, vendar imam zaenkrat le basista. Manjkata mi bobnar in kitarist. Je pa res, da ne iščem aktivno … Zdaj že nekje tri ali štiri leta sploh nisem stal na odru.

In da se vrnem k svoji prejšnji misli. V kratkem bom izdal en kolaboracijski album, kjer bo en komad z delno kričečimi vokali. Drugače pa trenutno nimam načrtov za growlanje. Verjetno bom tu in tam v kakšnem komadu zakričal kakšno besedo, to pa je to. Mislim, da nihče ne bo prikrajšan, če neham growlati.

DEJAN: Smem vprašati, za kakšno sodelovanje gre? Za kateri band? Ali je še poslovna skrivnost?

SHIMON: Gre za italijanski band Bantoriak. Ne bi rad preveč povedal, ker še ni vse dokončno zmenjeno. Najprej je bil načrt, da izdamo split album, na koncu pa je prišlo do dogovora, da pojem na vseh komadih. Tako gre bolj za sodelovanje kot split. Komadi so vsi posneti, je pa album trenutno na počivanju, ker Bantoriak ravno zaključuje svoj album, na katerem tudi pojem dva komada. Verjetno izide enkrat jeseni.


DEJAN: Naredil si videospot za The House of Doom. Zakaj ravno za ta komad?

SHIMON: Naredil sem šest spotov. Ta je pač bil prvi, brez nekega posebnega razloga. Objavljal jih bom verjetno enkrat mesečno ali na vsake tri tedne.

DEJAN: Vse spote si torej naredil povsem sam? Na domačem računalniku? Koliko časa pa ti to vzame? Ti ga posledično ne zmanjka za družino, prijatelje, mrzlo pivo na mrzel večerni dan?

SHIMON: Spoti mi ne vzamejo toliko časa, kot mogoče misliš. Delam jih kar doma na računalniku, eden pa mi vzame približno dve do tri ure. Pri tem naj omenim, da je bil album končan že pred štirimi mesci in mi je ostalo do izida kar nekaj časa.

Glasba je moja ljubezen in vsako prosto sekundo vložim vanjo. Po pravici povedano, me dosti drugih stvari v življenju ne zanima. Star sem 32 in ne čutim več neke potrebe po konstantnem druženju. Nasploh pa nisem preveč družaben človek. Ne da bi bil nekakšen zagrenjen ljudomrznež ali da bi imel kaj proti komur koli, pač me ne zanimajo stvari, ki niso povezane z glasbo.

DEJAN: In seveda, da ne pozabim: Katera je tvoja največja nočna mora?

SHIMON: Nimam nekih nočnih mor ali se jih ne spomnim. Imamo pa vsi dnevne more, ki jih prinaša življenje.

DEJAN: Dobro, ne bom več vrtal v tej smeri, da ne bova preveč osebna. Zato samo še toliko: V kolikšni meri lahko vse te nočne ali dnevne more vpletemo v širši socialni kontekst? Ali gre izključno za tvoje osebne more in izpovedi?

SHIMON: Ne. Kot že rečeno, so za mene besedila dobesedno besede, ki zapolnijo vokalne linije. Fajn je, če pašejo v koncept, niso pa prioriteta. Če že delam doom, ne bom pel o rožicah in židani mareli … Potrudim se, da so vsaj meni (delno) kul, ne dajem pa preveč pozornosti na to. To niso moje izpovedi, ničesar nočem nikomur povedati, nimam nobenega sporočila. Tudi ko poslušam glasbo, ne dam dosti na besedila, še posebej, če so politična ali socialna. Glasba je moja ljubezen, drugo me ne zanima, nobena sporočila. V prvi vrsti sem glasbenik, ne pesnik, pomembni so zvok, melodija, vzdušje, ki ga ustvarim z igranjem.

DEJAN: Motiv za tole vprašanje ne potrebuje posebne obrazložitve: Tvoja najljubša grozljivka?

SHIMON: Težko bi se odločil za eno. Najraje imam filme od Lyncha in Kubricka. Recimo, da so mi top tri: Mulholland Drive, Inland Empire in The Shining.

DEJAN: Danes sploh še delajo dobre grozljivke?

SHIMON: Ja. Osebno so mi nekatere današnje grozljivke bolj všeč kot večina grozljivk iz osemdesetih ali devetdesetih, v katerih pač en tip z masko kolje srednješolke, ker ga mamica ne mara. Raje imam filme, ki vplivajo na psiho, se ukvarjajo z okultizmom ali duhovi. The Conjuring, Sinister in Insidious so recimo novejše grozljivke, ki se mi zelo dopadejo.

DEJAN: Še ena bolj neumestna, ko sva že skorajda pri koncu: Kako je bilo letos s tvojo udeležbo na MetalDays? Si šel?

SHIMON: Ne. Ne hodim več na festivale. Lani sem šel na Roadburn, to pa je to.

DEJAN: Želiš še kaj dodati? Sem kaj pomembnega izpustil, kar bi želel povedati našim bralcem?

SHIMON: Ne, mislim, da sva povedala vse.

SORODNE VSEBINE:
29. 10. 2013Beneath The Storm - Temples Of Doom / Recenzije
1. 9. 2015Beneath The Storm / Novice
ZADNJE OBJAVE
Intervju
15. 9. 2017
Arch Enemy
Intervju
12. 6. 2017
Doro
Intervju
2. 6. 2017
Simon »Talent« Škrlec
Intervju
7. 4. 2017
Teleport
Intervju
31. 3. 2017
Srd
Intervju
29. 12. 2016
Space Unicorn on Fire
Intervju
18. 11. 2016
Železne stopinje
Intervju
3. 10. 2016
Tomcat
KONCERTI & FESTIVALI
21. 12. 2017
KoD: Decage, Maskardh, Chronic Dose
Orto Bar, Ljubljana
21. 12. 2017
Kinozvok: The Canyon Observer vs. Alice in Wondeland (1915)
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
22. 12. 2017
KoD Extra: Sober Assault, Black Reaper, Morbid Creation, Terminal Disease
Orto Bar, Ljubljana
22. 12. 2017
United HC Breka III
Ambasada ŠKM, Beltinci
22. 12. 2017
Cowboys from Hell
Mostovna, Nova Gorica
23. 12. 2017
Ostrigina metalurgija: Metalsteel, Cvinger, Carnifliate
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka