INTERVJUJI

3. 10. 2016

Tomcat

Sprašševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: ŠUJO

Nisem mogel mimo tega, da ne bi nagovoril Šujota, basista banda Tomcat, in ga pred objavo njihovega drugega albuma Something's Coming on Wrong, ki ga je zasedba pred mesecem dni napovedala z videospotom za pesem Carnium, povprašal o tej in oni zadevi, ki se tiče njega, njegovega banda ali pa sem se je spontano spomnil med pogovorom z njim. Skratka, uživajte v tem kratkem in nadvse zanimivem sprehodu skozi življenje ne več tako zelo mlade slovenske hard rock zasedbe Tomcat.

DEJAN: Rad gledaš risanke? Katera je tvoja najljubša?
ŠUJO: V bistvu niti ne. Ko pa sem jih, so mi bile najljubše Courage the Cowardly Dog, Dexter's Lab in Looney Tunes klasike. Danes na vsake svete pogledam kakšnega Family Guya, Simpsone, ampak zelo, zelo redko.

DEJAN: Zakaj niste JerryMouse?
ŠUJO: Ker ime skupine pravzaprav izhaja iz imena letala F-14 Tomcat, hehe. Ideja je bila narediti klasičen hard rock band, ki bo zvenel glasno kot letala v filmu Top Gun.
DEJAN: Uf, tu sem ga pa pihnil mimo.

DEJAN: No, zdaj pa za trenutek ali dva šalo na stran. Čestitke za videospot za pesem Carnium. Je bilo težko izbrati skladbo s prihajajočega drugega albuma kot njegov napovednik? Kako je potekalo snemanje? So se pojavile kakšne posebne ovire?
ŠUJO: Najprej hvala za lepe besede. Težka izbira? Ja in ne. Album je po mojem zanimiv in precej razgiban, Carnium pa smo izbrali, ker besedilo najbolje pove, kaj si Tomcat mislimo o družbi okoli nas. Seveda je še posebej izpostavljen Kranj, mesto, na katerega vsi razen Izzyja gravitiramo oziroma smo gravitirali v najstniških letih. Snemanje je potekalo klasično, se pravi počasi, kot pri vseh bandih, ker v igri ni veliko denarja, hehe. Trenutna ekipa je avtorsko zelo močna, dejansko imamo pripravljenih že nekaj komadov za naslednika aktualne plošče, tako da v tem smislu sploh nimamo nobenih težav. Rad bi poudaril, da so bobni snemani naravno, brez triggerjev ali t. i. »narisanih« pomagal. Bomo pa po mojih informacijah prva slovenska zasedba, ki je začela z zbiranjem sredstev za fizično izdajo albuma preko kampanje Adrifund. Tu si lahko album zagotovite po nižji ceni vnaprej ali pomagate bandu z nakupom oziroma prispevkom za kakšen drug kos mercha.

DEJAN: Kako to, da ste sodelovali z Juretom Gorjancem? Če se ne motim, tudi on ni ravno t. i. prekaljeni maček na video sceni?
ŠUJO: Z Gorjancem sva že dolga leta dobra prijatelja, sodelujeva skupaj na več projektih in tako sva se dogovorila, da naredimo ta video. Gorjanec je zelo aktivno sodeloval že pri nastajanju našega prvega videospota (Adrenalin), zato zame dileme o tem, kdo bo režiral tega, ni bilo nikoli. S kitaristom Žbunom sva napisala okviren scenarij zgodbe in poskrbela za lokacije snemanja, Gorjanec pa je zadevo izpilil, režiral in tudi posnel, določene dele tudi s snemalcem Sanijem Možetom. S končnim izdelkom smo izjemno zadovoljni in nameravamo z Gorjancem, če bo seveda on zainteresiran, vsekakor še sodelovati.


DEJAN: Je morda gospodična, ki v videospotu igra mladenko Kerry, nastopila v slovenski grozljivki Idila? Tako kot Gorjanec?
ŠUJO: Ne ona ne Gorjanec nista igrala v Idili, je pa on sodeloval pri tem filmu kot del tehnične ekipe, če se ne motim. Predvidevam, da si vprašanje zastavil zato, ker so te morda igrani deli v videospotu nekoliko spominjali na Idilo. Namreč tudi Gorjanec je med montiranjem spota ugotovil, da je verjetno podzavestno vlekel malce inspiracije iz nekaterih prizorov v njej. Gospodična pa je Katja Romšek, ki bi se ji na tem mestu rad še enkrat lepo zahvalil za vse delo in čas, ki ga je vložila v naš projekt.

DEJAN: Kdaj lahko pričakujemo novi album in koliko drugačen bo od Carnium?
ŠUJO: Album bo izdan 20. januarja 2017, na koncertu ob 15. obletnici naše založbe On Parole Productions v Orto Baru. Pred tem lahko pričakujete še single in video ali dva … Something's Coming on Wrong je točno takšen album, kot ga napoveduje že sam naslov, in sicer drugačen. Od starega zvoka Tomcat je ostala samo skladba Adrenalin, ki pa je dobila novo preobleko in novo besedilo, sicer pa gre za sodobneje zveneč album, ki si upa dlje od predhodnika tako v smislu zvrsti kot produkcije in samih besedil. Na albumu najdemo elemente grungea, modernega metala in funka, vse skupaj pa je povezano z rdečo nitjo hard rocka.

DEJAN: In kakšen bo v primerjavi z Bits N' Pieces? Zna koga zmotiti zamenjava na vokalu?
ŠUJO: Hm, v primerjavi z Bits N' Pieces sem v ekipi pravzaprav ostal samo jaz, tako da lahko nekoga zmoti prav vsaka stvar. Menjava vokala je vedno tvegana; tako je nekaterim bolj všeč Žiga, spet drugi pa bodo pogrešali Denisa. Nikoli ne moreš zadovoljiti vseh in verjetno je tako tudi prav. Vsekakor pa menim, da je menjava skupino osvežila in da na glasbo, ki jo igramo sedaj, mnogo bolj »paše« Žigov vokal. Poleg tega je Žiga tudi avtorsko bistveno močneje udeležen pri nastajanju materiala, kot je to bil Denis. Na prvi plošči sva kot avtorja navedena samo jaz in Rok Barle, tokrat pa je vsak član prispeval vsaj eno popolnoma svojo kompozicijo na albumu. Žiga recimo večkrat pride na vajo s popolnoma izdelano skladbo, tako v glasbenem kot besedilnem smislu.

DEJAN: Kako pa sicer diha band danes? Menjave v zasedbi so bile zagotovo že dlje časa ovira pri tem, da bi hitreje in aktivnejše napredoval z novim materialom?
ŠUJO: Pravzaprav je zadnji »remont« zasedbe prvič pomenil pravi avtorski preporod. Sedaj zares s polno paro pišemo komade in jih prvič lahko tudi »mečemo stran«. S tem mislim, da obdržimo le tisto, kar se nam zdi zares dobro. Ta ekipa je tudi najbolj stabilna v zgodovini zasedbe, prvič se dogaja, da ni nekih menjav oziroma da vsi delujemo z istim ciljem. In ta je pisati in igrati čim boljšo glasbo, ki nam je zares blizu. Kot sem že omenil, material v tem obdobju res kar bruha iz nas, kar se mi ni zgodilo še v nobeni zasedbi.

DEJAN: Podajva se zdaj malo v preteklost, in sicer slabo leto in pol nazaj, ko ste prvič nastopili v trenutni postavi. Ker sva o tem že spregovorila, te ne bom še enkrat spraševal o takratnih občutkih in podobno, me pa zanima, če ste imeli možnost govoriti z Lordi. Imaš za nas kakšno interno?
ŠUJO: Pravzaprav z Lordi nismo govorili, so se držali bolj zase. Tisti dan je bil za nas zelo stresen –  prvi nastop z novo ekipo, nekateri komadi so bili predstavljeni čisto prvič, obenem pa večina članov še nikoli ni igrala na tako velikem odru. O Lordijih pa res nimam povedati veliko, razen tega, da so nam prepustili skoraj vse njim namenjeno pivo, hehe.
DEJAN: Tudi to je nekaj, hehe.

DEJAN: Če k Fincem Lordi dodam še Alica Cooperja, ki nas je obiskal letos v Ljubljani in si za naš portal napisal reportažo, dobiva dva izjemna izvajalca, ki jima je pri nastopanju pomemben šov in dramatičnost. Bi bil podoben slog nastopanja nekaj zate? Sploh imaš vizijo o tem, kako bi lahko vašo glasbo ustrezno insceniral?
ŠUJO: Alice Cooper, Kiss, W.A.S.P., Lizzy Borden in Lordi so res mojstri vizualnega rock spektakla, vendar to ni nekaj, k čemur bi sam stremel, saj se mi naša glasba ne zdi primerna za kaj takšnega. Tomcat že od samega začetka gravitira bolj k uličnemu rock'n'rollu; s prvo ekipo smo preigravali Thin Lizzy, Ramones in AC/DC in v tem stilu bomo verjetno tudi ostali. Seveda imamo neko odrsko opravo, vendar je ta dandanes morda le malce poudarjena verzija našega običajnega izgleda. Na odru si vedno želimo biti čim bolj energični, koncerti so vendar pretok energije med skupino in publiko, a izumetničenost in koreografija nista naši skodelici čaja. To bomo tudi v prihodnje raje prepuščali prej omenjenim mojstrom.

DEJAN: Še preden sva se spoznala tudi osebno, sem te na enem koncertu nekje pred desetimi leti spoznal v vlogi basista že pokopanih Cyclöne. Kako pa se je končala tista zgodba?
ŠUJO: Pravzaprav precej preprosto, prevladali so različni interesi in različne stopnje zanimanja za glasbeno ustvarjanje in obvladovanje inštrumentov. Tedanji kitarist Matjaž Marin se je v enem trenutku odločil, da si želi v glasbi več, kot pa smo Cyclöne bili in obetali, in posledično se je zgodba končala. Nekateri smo v glasbi ostali (Matjaž je bil kitarist pri Requiem, nato pri Billysih, Sausages …), Anže poje pri Retro Kult, bil pa je tudi del zgodbe Tomcat na samem začetku, Matic basira pri Penitenziagite, Anja in Tomaž pa se z glasbo ne ukvarjata več aktivno. Lahko pa rečem, da smo ostali dobri prijatelji, večina se nas je nedavno ponovno družila na fantovščini bobnarja Tomaža.

DEJAN: Če se prav spomnim, ste takrat s Cyclöne koncertirali po Sloveniji v okviru turneje Lipstikk N' Leathür. Kako je pa prišlo do tistega projekta?
ŠUJO: Lahko rečem, da gredo naivnost, mladost in vztrajnost zelo daleč, če pa je trenutek pravi, pa lahko nastane nekaj tako lepega, kot je bil L'N'L. Tista turneja je nastala, ker smo trije povsem novi bandi čutili močno potrebo po igranju in smo verjeli, da pri nas imamo poslušalce za tako nenavaden stil, kot je bil tedaj glam. Treba je vedeti, da je bilo to pred Steel Panther. Leta 2006 je bil glam nekaj povsem nenavadnega in precej nepopularnega, potem pa smo se pojavili Broken Arrow, Toxic Heart in Cyclöne. Nosili smo make-up, kavbojske škornje in natupirane čupe in ljudem smo se očitno zazdeli zadosti odpuljeni in zabavni, da so nas prišli gledat. Takrat smo recimo do konca napolnili postojnski Epicenter, do mere, ko varnostniki niso več dovolili vstopa ljudem, popolnoma razprodali Orto Bar, dodobra napolnili nekdanji Rock Bar na Bledu, prodali preko 150 kart v mariborski Pekarni … Kaj takšnega se mi danes zdi praktično nemogoče, celotna scena je pravzaprav prežeta z nekim negativizmom in nikomur se nič več ne da. Kar je zelo žalostno, sploh če pomislim na kakovost današnjih bandov v primerjavi s tistimi takrat ...


DEJAN: Ena stvar mi že dolgo roji po glavi, pa nikoli nisem naletel na pravega sogovornika, ki bi ga lahko vprašal za mnenje. Ne vem, če se še spomniš tistega prepira med Predinom in Atomik Harmonik, ki ga je zanetil prvi. Kaj meniš, zakaj ni pametno primerjati se na takšen način z drugimi bandi?
ŠUJO: Odkrito povedano, ne vem o čem govoriš, imam pa precej slabo mnenje o obeh navedenih izvajalcih. Je pa dejstvo, da je Slovenija zelo majhna, vsi poznamo vse, obenem pa država, ki so si jo zavist, škodoželjnost in prepirljivost vzele za rezidenco, in ta koktajl ti hitro eksplodira v glavo. Že vsaka nepremišljena opazka prileti nazaj v glavo kot bumerang, odrti spori pa vse skupaj še potencirajo. Tudi Tomcat že ves čas obstoja pod kolena dobivamo takšna in drugačna polena, še posebej v zadnjem času, vendar je verjetno najbolje, da to ignoriraš, čeprav sprva zapeče.

DEJAN: In še ena malo offtopic: V Sloveniji so se razpasle komercialne radijske postaje, ki predvajajo izključno rock glasbo. Meniš, da tovrstne postaje prispevajo k razvoju in popularizaciji rocka ali mu prej škodijo. Ena od kritik, ki sem jih prebral ravno na našem forumu, je bila ta, da se tam vrtijo izključno hiti največjih slovenskih in tujih bandov.
ŠUJO: Heh, to je vprašanje za milijon dolarjev. Ker tudi sam delam na rock orientirani radijski postaji, ki je nedavno prišla pod okrilje največjega komercialnega radijskega konglomerata pri nas, lahko delno odgovorim na vprašanje iz prve roke. Rock je vsekakor še živ, vendar živi na stari slavi, in to ni dobro. Komercialne radijske postaje sestavljajo svoje playliste zelo natančno in izbirajo glasbo na podlagi strogo usmerjenih javnih raziskav, ki a priori izključujejo nove zasedbe in novo glasbo, saj se poslušalci v zadnjih letih na te stvari precej slabo odzivajo. In ker komercialne postaje živijo od oglasov, si ne morejo privoščiti, da poslušalec zamenja postajo. Dejstvo je tudi, da je populacija postala manj zahtevna, beži v hitre užitke in zato raje posluša n-tič Highway to Hell in množično dere na koncerte tribute bandov, kot da bi na primer poslušala recimo Carnium. Dejstvo je, da mora skupina za večjo prepoznavnost doma vsekakor posneti skladbo v slovenščini, česar pa mladi bandi ne počnemo pogosto. Obenem pa imamo določeno maso glasbenih sladokuscev, ki poslušajo neverjetne količine glasbe, vendar jim je radio prav s svojimi repeticijami popolnoma tuj medij. V tem kontekstu je rock radio zares primer skoraj neokusnega ponavljanja enih in istih hitov. Ko je prišel na sceno, je pomenil odlično osvežitev radijskih frekvenc, danes pa imam občutek, da tovrstne medije bolj poslušajo simpatizerji rock glasbe kot pa pravi rockerji/metalci.

DEJAN: Zdaj pa skočiva nazaj v sedanjost. Carnium je vsebinsko zelo kritična pesem. Si/ste moral/i dati to iz sebe? Imaš za naše bralce morda kakšen konkreten primer, zakaj se je ta srd, če se lahko tako izrazim, nakopičil v tebi do te mere?
ŠUJO: Carnium je pravzaprav skoraj v celoti Žbunov komad. Žbun je v bistvu pripadnik druge generacije kot sem sam, med nama je skoraj 10 let razlike, in v svoji generaciji on s svojo pojavo precej izstopa, zato verjetno še bolj občuti vso plehkost in pokvarjenost družbe, v kateri živimo. In točno to je dal s tem komadom iz sebe, jezo pa je projiciral na svoje mesto, to je Kranj.

DEJAN: Kaj meniš o slovenskih besedilih? Pa zdaj ne mislim samo neposredno v zvezi s prepoznavnostjo preko slovenskih meja, temveč v izraznem smislu. So slovenska besedila manj spevna, manj ritmična?
ŠUJO: Sam pri sebi opažam, da sem angleščino ponotranjil do te mere, da mi je skoraj enakovredna domačemu jeziku, zato se ne obremenjujem, v katerem jeziku pišem. Pri meni gre po načelu, kar pride, pride. Tako je bil na primer Adrenalin od samega začetka slovenski in potrebnega je bilo precej truda, da sem iz sebe iztisnil angleško verzijo, pri čemer ne gre za prevod besedila. Problem slovenščine se mi zdi morda v tem, da je bila prepogosto zlorabljena v nekaterih zares slabih besedilih in je zven določenih besed zbanaliziran do te mere, da jih težko uporabim. S samo spevnostjo in ritmiko v slovenščini ni nobenih težav, prekrasen dokaz za to sta vsekakor že Prešeren in njegova poezija.

DEJAN: Kakšne imate plane za prihodnost? Poleg izdaje albuma seveda …
ŠUJO: Delati glasbo in ostati zvesti sami sebi. Kar koli bo prišlo zraven, bo vsekakor bonus, vendar je imperativ Tomcat proizvesti čim več čim bolj kakovostne glasbe. Če nam bo to uspelo spraviti do ljudi na način, ki ne vključuje okušanja analnih odprtin, semenskih tekočin in podobnega, obenem pa nam ne izsuši denarnic s kakšnimi napihnjenimi PR-projekti, še toliko bolje.

DEJAN: Sex, drugs & rock'n'roll forever? Čemu se lahko najprej odpoveš?
ŠUJO: Če pod droge šteješ pivo, ničemur. Zakaj bi se? To so vendar tri stvari, ki zame ključno izboljšajo bivanje na tej žogi. Drugo sicer v zmernih količinah, a vsekakor se mi zdi popolnoma nerealno, da bi se odpovedal kateri koli od teh treh prvin. Askeza vsekakor ni moja vrlina in je ne smatram kot vrlino, veliko bolj se vidim v motu »Užij dan!« (Carpe diem!).

SORODNE VSEBINE:
15. 9. 2011TomCat / Novice
27. 3. 2017Winter Days Of Metal, 1. dan / Galerija
ZADNJE OBJAVE
Intervju
15. 9. 2017
Arch Enemy
Intervju
12. 6. 2017
Doro
Intervju
2. 6. 2017
Simon »Talent« Škrlec
Intervju
7. 4. 2017
Teleport
Intervju
31. 3. 2017
Srd
Intervju
29. 12. 2016
Space Unicorn on Fire
Intervju
18. 11. 2016
Železne stopinje
Intervju
3. 10. 2016
Tomcat
KONCERTI & FESTIVALI
21. 12. 2017
KoD: Decage, Maskardh, Chronic Dose
Orto Bar, Ljubljana
21. 12. 2017
Kinozvok: The Canyon Observer vs. Alice in Wondeland (1915)
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
22. 12. 2017
KoD Extra: Sober Assault, Black Reaper, Morbid Creation, Terminal Disease
Orto Bar, Ljubljana
22. 12. 2017
United HC Breka III
Ambasada ŠKM, Beltinci
22. 12. 2017
Cowboys from Hell
Mostovna, Nova Gorica
23. 12. 2017
Ostrigina metalurgija: Metalsteel, Cvinger, Carnifliate
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka