INTERVJUJI

24. 12. 2020

Tristwood

Sprašševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: JEGGER

Avstrijski black/death industrial metal band Tristwood mi je nekako padel v naročje. Pravzaprav sem želel svoji novinarski radovednosti privoščiti nekaj predaha in se osredotočiti na bande, ki sem jih tako ali tako imel nagledane že nekaj časa. Ko pa se mi je ponudila priložnost, da se s temi Avstrijci pogovorim, sem jo pograbil in te odločitve vse do danes ne obžalujem. Poleg tega sem še toliko bolj ponosen, da lahko to posebno skupino, ki je bila skoraj 20 let resnično zapisana undergroundu, predstavim slovenskemu občinstvu tudi skozi ta intervju. Tristwood niso muha enodnevnica, ko pa se človek enkrat poglobi v njihovo glasbo in besedila, ki jih bom predstavil tudi v tem intervjuju, se mu razodenejo svetovi, ki jim prej še ni bil ali pa je le poredko priča. Priporočam!

DEJAN: Živijo. Kako si? S čim trenutno preganjaš dolgčas zaradi korone?

JEGGER: Hvala, smo oziroma sem v bistvu prav dobro. Tu v Avstriji po prvi karanteni, ki je trajala do sredine julija, poteka vsakdan v bistvu sorazmerno normalno (intervju je nastal poleti, op. a.). Zato nam v bistvu ni zares dolgčas. Poleg tega smo za našo novo ploščo dobili razmeroma veliko odzivov in se lahko kot neodvisen band pogosto odzovemo na prošnje za intervjuje, skrbimo za prodajo CD-jev in kratkih majic ipd. O turobnosti (nem. Tristesse) torej ne moremo govoriti.

DEJAN: Kdo ste Tristwood? Lahko našim bralcem na kratko predstaviš člane zasedbe? Se že dolgo poznate?

JEGGER: Ja, poznamo se že zelo dolgo. Neru in Deimon sta že pred približno 30 leti začela skupaj igrati v različnih bandih. Druga dva člana poznam že 20 let, HMG pa je z nami že okoli 15 ali 16 let. Približno tri leta pri nas igra basist JD.

Člani zasedbe imamo zelo različne osebnosti, ampak smo vsi po vrsti izjemno robatega in neotesanega značaja. Poleg Tristwood ter zanimanja in veselja do glasbenega eksperimentiranja je to gotovo nekaj, kar nas najbolj povezuje. Ampak želel si, da predstavim člane naše zasedbe. No, Neruja bi opisal kot klasičnega Indiano Jonesa. Nikoli ne veš, kaj ravno počne, kje je. Poleg tega je neverjetno pedanten, kar se glasbe tiče. Deimon je bolj glasbeni fanatik v klasičnem smislu oziroma obseden s sinti. Poleg tega je morda najbolj zgovoren in najprijaznejši član zasedbe. On vzdržuje stik z oboževalci. HMG je v vseh pogledih preprosto kot elementarna sila. Zato bi rekel, da je JD klasični umetnik in intelektualec. Jaz pa, no ja, nimam pojma. Drugi me pač opisujejo kot tečnobo iz gora, ki se raje kot z ljudmi pogovarja s kamni in drevesi. To sicer ni res, ampak zadeva na nek način vseeno drži.

DEJAN: Glede na tvoj opis si lahko vse skupaj deloma že predstavljam, ampak bi vseeno raje slišal iz tvojih ust. Kako ste prišli do industrial black/death metala? To namreč ni glasbena zvrst, ki bi bila v Avstriji popularna. No ja, roko na srce v Sloveniji tudi ni, hehe.

JEGGER: To se tudi mi ves čas sprašujemo. Po eni strani je to verjetno povezano s tem, kdaj smo ustanovili band. V prvih letih novega tisočletja je bilo bandov, ki so igrali ekstremni metal in eksperimentirali tudi z industrialom, na pretek. Naj spomnim na Rebel Extravaganza Satyriconov, Puritanical Euphoric Misantrophia iz hiše Dimmu Borgir, pa tudi na prvenec Thorns ali izdaje DHG in Manes. Našli smo se v tem preseku. Po drugi strani nas je preprosto zelo pritegnilo takratno veselje do eksperimentiranja. Nato pa smo šli še par dodatnih korakov naprej ravno zato, ker nas komercialni uspeh ni pretirano zanimal. Podobno dandanes delajo le še redki, čeprav moram priznati, da nam ravno zadnja plošča Code Orange, pa tudi izdaje okoli Anaal Nathrakh in Napalm Death vlivajo upanje.

DEJAN: Kaj pomeni ime Tristwood?

JEGGER: Najprej moraš vedeti, da bi na začetku skoraj postali blackened doom/drone metal band, ki bi bil zapisan temačnemu. Do neke mere je z nami ostal ta vidik, torej pogled v brezno in tema, ki se širi kot lava, le da smo po ustanovitvi banda kar hitro spremenili svoje stališče glede hitrosti in nagnjenost h glasbeno radikalnemu. Ime pa se navezuje tudi na gore in neokrnjeno naravo na Tirolskem. In gotovo si v zvezi s tem tudi želimo, da si upamo glasbeno podati tja, kamor se ni še nihče ali pa redki, če veš, o čem govorim.

DEJAN: S tem si še enkrat potrdil že povedano in tudi mojo ugotovitev, da ste v glasbeni industriji tako rekoč volkovi samotarji.

DEJAN: Naslednje leto praznujete 20. obletnico delovanja, pa vendar sem šele pred kratkim prvič slišal za vas. Kako to? Ali se namerno ves čas gibljete v podzemlju? Koncerirate kaj?

JEGGER: Ja, nekoliko smo nedružabni in nikoli nas niso zanimali komercialni vidiki, ki jih s sabo prinaša glasbena industrija. Do neke mere smo vedno verjeli, da človek pri ustvarjanju umetnosti ne bi smel sklepati prevelikih ali celo nobenih kompromisov. Tristwood smo na primer šele s tem albumom začeli sodelovati z agencijo za promocijo ravno zato, ker nam je prvikrat zanimivo, kako se bo glasbeni trg odzval na tako nenavadno ploščo, kot je Blackcrowned Majesty. Bi pa rekel, da se nenamerno gibljemo v podzemlju. Morda smo pravi underground, kajti nikoli nismo imeli pravih ambicij, da bi uspeli, čeprav nimamo nič proti glasbenim založbam ali promociji. Veseli smo pohval, če so mišljene iskreno. Šlo nam je za eksperimentiranje in za ustvarjanje novih zvočnih svetov. In ker že sprašuješ glede koncertov; najbrž smo avantgardna različica Darkthrone. Ampak ostajamo še bolj v senci neoprijemljivega in neznanega.

Ponudbe za turneje ali nastope smo vedno odklonili. Nekateri med nami smo že tako zelo neradi na očeh javnosti. Niti ne verjamem, da bi nastopanje v živo bandu dobro delo. Potisnilo bi nas v finančno odvisnost, ki bi nam vzela svobodo, kot jo dojemamo. Smo skupina pravih individualistov.

DEJAN: Po drugi plati ste bili v tem času zelo pridni, saj ste izdali pet albumov in dva EP-ja. Vaš zadnji album ste naslovili Blackcrowned Majesty. Kako bi ga opisal?

JEGGER: Ja, bi tudi rekel, da imamo prav zanimivo diskografijo. Novi album je v bistvu mešanica našega mini albuma Fragments of the Mechanical Unbecoming iz leta 2003 in naše kompilacije Nyx iz leta 2019. Preprosto smo se vrnili k svojim koreninam, poleg tega pa smo v zvoku buzzsaw, ki je sicer bolj popularen na Švedskem in nekaterih delih ZDA, odkrili nov potencial, kako lahko še dodatno raziščemo svoj slog. Po zvoku gre pri samem albumu ponovno za razširitev našega glasbenega kozmosa, ki smo ga pred 20 leti krstili kot black industrial cybercore, čeprav ta zdaj deluje že nekoliko omejevalno. Čisto glasbeno je mešanica blackened grindcora, industrial black/death metala, začinjen s ščepcem postpunka. Poleg glasbe je nekaj posebnega tudi lirični koncept, torej dejanje, ki stoji za glasbo.

Tokrat smo odločili, da ustvarimo magičen, mračen svet, za katerega smo srhljivo temačno fantazijsko zgodbo napisali sami.

Blackcrowned Majesty govori o povratku legendarne, nepredstavljivo hladne, temačne vladarice v svet Ma’haxul, ki ga je že skoraj uničila. Ozadje tega spora je spopad med njo in njenim očetom po imenu Ka‘a, ki je pred eoni v podzemlje izgnal svojo hči Ar’ath, da jo skrije pred celim svetom, medtem ko je kot Sončev disk razsvetlil celotno celino in vsem podaril življenje in radost, samo lastnemu otroku ne. Ko se je Ar’ath s svojimi privrženci iz podzemlja prvič spustila v boj proti svojemu očetu in preostalemu svetu, je opustošila vso celino in Ka’aja iztrgala iz nebesnega svoda, pri čemer je padel na celino Ma‘haxul in se raztreščil na več koščkov. Tako so od nekoč lepih predelov sveta ostali le še razpočeni ostanki. V tej fazi spopada se je Ar’ath stopila v tisoče črnih kapljic, oče pa jo je s seboj potegnil v prepad, kajti ob njegovi smrti je zgorelo vse okoli njega. Preživela bitja na Ma’haxulu so najprej verjela, da je Ar’ath padla v smrt, vendar prerokba, ki je sicer natisnjena v knjižici albuma Blackcrowned Majesty, naznanja njeno vrnitev. In ravno ta vrnitev je osrednja tema novega albuma, ki smo jo uglasbili.

DEJAN: In kje lahko to fantazijsko zgodbo preberemo v celoti? Kakšen naslov ima? Ali je na prodaj?

JEGGER: Do zdaj nismo objavili še nobenih besedil v celoti. Razpravljali smo že o tem, ali bi izdali neke vrste novelo v nemščini. Interes za to bi seveda moral biti že občuten, da bi nas oziroma me pritegnilo k temu, da napišem ali napišemo daljše besedilo. Prej bi rekel, da bomo občasno objavljali črtice, v katerih bomo malce podrobneje predstavili in pojasnili vsebine albumov. Razburljivo se mi zdi, če delaš samo s poetičnimi delci in poslušalcu tako ne ponudiš vsega na pladnju, s čimer bi ga degradiral v izključno potrošnika. Glede samih besedil imamo zelo različna mnenja. Lahko pa se zgodi, da bomo v prihodnosti objavili svoja prva besedila. Kar pa želim pripomniti, je slednje: ne izključujemo možnosti, da bo nekega dne nastal roman o tej zgodbi, ki se ravno odvija, ko bo napočil pravi čas za to.

DEJAN: V recenziji sem pohvalil vaš zvok. Kako ste prišli do ideje, da bi imeli na albumu tak zvok?

JEGGER: Tvojih besed bo še posebej vesel Deimon, kajti on nas je nagovoril k tej potezi. Pogosto že pred snemanjem razpravljamo o tem, kako naj naša plošča zveni. In ker imamo dva producenta, Neruja in Deimona, ki sta oba resnično nadarjena, a imata različen pristop do dela, vedno traja nekaj časa, da se celoten izdelek ujema z bistvom banda. Kako nam je padla ta ideja na misel?

No, v bistvu smo naredili temeljno raziskavo. Želeli smo izvedeti, kaj je bilo pri bandih, kot so Celtic Frost, Bathory, Hellhammer, Nihilist, Nocturnus, Skinny Puppy, Godflesh, Kraftwerk, Napalm Death ali Killing Joke, tako edinstvenega pri njihovih fazah ustvarjanja. Po zvoku smo se močno orientirali po 80-ih oziroma zgodnjih 90-ih ter pri tem v prvi vrsti pazili, da imamo pri snemanju pravi občutek in naravnanost kot glasbeniki. Deimon je na primer dalj časa eksperimentiral z mešalno mizo, dokler se ni skladal s tem podzemnim zvokom iz 80-ih. Kot kitaristu je bil zame izziv, da sem riffe zaigral z občutkom in da se to sliši. Bolj se sicer nagibam k temu, da riffe pilim toliko časa, dokler ne zvenijo že skoraj kot stroj. Med snemanjem plošče Blackcrowned Majesty nam je Deimon že drugič po kompilaciji Nyx zapovedal, da so dovoljeni le prvi posnetki. Če to ni šlo, sem moral zaigrati nov riff. Je bil kar zalogaj, še posebej za Neruja. Pri snemanju vokalov je bilo enako. Samo prvi posnetki. Bila je kar zahtevna odločitev, ampak tako smo lahko na albumu razvili posebno avro prvobitnosti, ki jo sicer lahko pravzaprav slišiš samo na posnetkih iz 80-ih in 90-ih.

DEJAN: Kar se mene tiče, mi je zelo pomembno, da band, ki ga prvič slišim, zveni sveže ali pa vsaj malo drugače. To dejstvo me je tudi spodbudilo k temu, da vas pobliže spoznam. Zakaj ste se pravzaprav odločili za eksperimentiranje z zvokom?

JEGGER: Kot poslušalec menim enako. Potrebujem bande, ki ne kopirajo drugih skupin zato, da bi potem lahko zobali svoj kos komercialne potice. To ni moj svet. Kot band smo prepričani, da se ni treba povsod vsiljevati, da bi bili uspešni. Mogoče je to odgovor: uspeh za nas pomeni, da smo na posnetku ustvarili nekaj novega, kar zelo jasno izstopa iz množice in v prvi vrsti nagovarja individualistke in individualiste. Težimo tudi k temu, da je zvok seveda všeč nam samim ali pa da nam pač predstavlja izziv. To po sebi seveda terja določeno mero odprtosti do eksperimentalnega, k čemu se nagibamo že od naših začetnih dni. Drug vidik je gotovo tudi dejstvo, da se po eni strani vidimo kot glasbeno radikalen avantgardni metal/industrial/postpunk band, po drugi strani pa so nam blizu dunajski akcionizem, dunajska šola fantastičnega realizma in abstraktnega ekspresionizma ter še zlasti eksperimentalna književnost. Rekel bi, da preprosto bijemo z dvema srcema, ki nas ženeta k eksperimentiranju z glasbo.

DEJAN: Na albumu poslušalcem ravno ne privoščite kaj dosti prediha. Mogoče ravno dovolj, da si na kratko oddahnejo, sicer pa lomastite na polno. So vaši prejšnji albumi tudi tako neizprosni? Po čem se razlikujejo?

JEGGER: To opazimo šele, ko se ozremo nazaj. Prvi trije albumi Amygdala, The Delphic Doctrine in Dystopia et Disturbia so še kar silni posnetki, ki pa vseeno vključujejo veliko počasnejših delov. Povprečnemu poslušalcu metala to morda vseeno predstavlja problem ravno zato, ker so plošče zahtevne. Niso ravno trivialne, so pa samostojne. Fragments of the Mechanical Unbecoming, naš prvenec, je glasbeni izraz, ki gotovo izstopa iz poplave izdaj na enak način kot abstraktna, na videz zmedena instalacija v običajnem muzeju, v katerem so razstavljene slike iz 18. in 19. stoletja. Mogoče je celo ena najbolj nenavadnih, celo najbolj posebnih izdaj nasploh. Po prvobitnosti teh posnetkov smo se zgledovali pri Blackcrowned Majesty, kar se na novem albumu tudi sliši. Druge izdaje so različno usmerjene. Svarta Daudi je industrijski doom izdelek, ki smo ga objavili v najmanjši možni nakladi, Crypt of Perrenial Whispers je čisti industrial drone single, album Nyx pa v obliki poglavja predstavlja zbirko pesmi, ki smo jih posneli med letoma 2007 in 2017. Rekel bi, da se na tej kompilaciji kar dobro sliši zvočna preobrazba zadnjih 10 let.

DEJAN: Ko sva ravno pri vaši diskografiji ... po vašem tretjem albumu Dystopia et Disturbia dolgo ni bilo nič slišati od vas. Skoraj je že kazalo, da ste band postavili na stranski tir. Kaj se je zgodilo?

JEGGER: Tristwood načeloma nismo postavili na stranski tir. V bandu je prišlo do nekaterih sprememb, ki so bile poklicne in zasebne narave. Nekateri člani banda so se za par let preprosto umaknili, spet drugi pa smo ostali aktivni še naprej. Poleg tega nikoli nismo čutili komercialnega pritiska, zato smo nekoliko potihnili. Poleg tega pri nas velja, da smo se kot band vedno zavzemali za politiko odprtih vrat. Če želi kdo sodelovati pri snemanju, se nam lahko pridruži. Če kdo kdaj noče, se nam lahko pridruži pri naslednjem snemanju ali pa kdor ima pač čas. Nimamo nobenih zvezdniških teženj, vedno se vse vrti okoli zvoka in eksperimenta.

DEJAN: Po dolgem premoru ste se potem lani vrnili kar z novim albumom, ki mu je letos takoj sledil še eden. Ali ste nejasnosti iz preteklosti potemtakem razčistili?

JEGGER: Ja, če jim sploh lahko rečemo nejasnosti. Všeč nam je, če ni vse takoj jasno. Nihče izmed nas ni prevelik pristaš pravil in neoliberalnega načina razmišljanja o napredku. Saj sploh ni tako, da je vse boljše, ko gredo stvari navzgor. Stvari raje jemljemo, kakršne pač so. Razpravljamo o glasbenih vizijah, torej kaj bi lahko bilo vznemirljivega. Če smo zaposleni z vsakdanom, band potisnemo nekoliko v ozadje, ko pa imamo čas, nam je na prvem mestu.

DEJAN: Ali so dogodki v zadnjih mesecih kakor koli vplivali na vas v zasebnem smislu? Kako so vplivali na vas kot band?

JEGGER: Album smo izdali 29. maja 2020, torej v času, ko je bila Srednja Evropa že v primežu korone. Medtem ko so drugi bandi prestavili datume njihovih izidov, smo mi svojega zavestno obdržali. Mislili smo, da bi našim oboževalcem dobro delo, če ne bi prelomili obljube, da bomo izdali album. Smo pa imeli pri pošiljanju albumov v ZDA grozne težave. Velik del naših poslušalcev je namreč iz New Jerseyja, Marylanda, New Yorka, Connecticuta, torej vzhodne obale, pa tudi širšega območja okoli Seattla/Washingtona. Morali so se zadovoljiti z Bandcampom, za kar nam je zelo žal.

DEJAN: Se ti zdi, da bo imela kriza tudi kakšne pozitivne posledice za glasbeno industrijo? V smislu »preživeli bodo samo najmočnejši«? Konec koncev je dandanes postalo že skoraj prelahko ustanoviti band in ustvarjati glasbo, se ti ne zdi?

JEGGER: Težko rečem. Zdi se mi, da mnogi bandi ne glede na trenutno krizo ne obstanejo dalj časa preprosto zato, ker si pač naložijo preveč in se preveč angažirajo, ne dosežejo omembe vrednega uspeha ali pa band razpade, ker se je v postavo zbrala neprimerna skupina narcisoidnih posameznikov. Nekateri odnehajo tudi zato, ker uvidijo, da je njihova težnja po glasbi preveč vsakdanja. S tem hočem reči, da je vedno enostavno ustanoviti band, da pa band obstane, je bistveno težje. Korona je v prvi vrsti seveda zdravstvena kriza in kot drugo s tem povezana gospodarska kriza, ki je močno prizadela področje umetnosti, če je treba ustvarjati prihodke, da lahko prizadeti umetniki preživijo. Osebno upam, da ne bodo preživeli najmočnejši, temveč vsi tisti, ki v umetniškem smislu doprinesejo nekaj bistvenega. Pogosto so ravno krhki ljudje najbolj dragoceni ...

DEJAN: Poglejva še na hitro v prihodnost vašega banda. Kakšni so vaši kratkoročni in dolgoročni cilji?

JEGGER: Torej v letu 2021 bomo izdali EP Vortex of Damnation. Na njem bomo nadaljevali zgodbo, ki smo jo začeli z Blackcrowned Majesty. Nato se bomo vrgli v produkcijo dveh albumov. Na enem bomo obravnavali naprej sago o Rauthri, na drugem albumu pa se bomo posvetili drugi temi. 2020. leta bodo prinesla zanimive stvari za naše poslušalke in poslušalce.

DEJAN: Vortex of Damnation naj bi nadaljeval zgodbo Blackcrowned Majesty. Ali to potem tudi pomeni, da lahko pričakujemo nekaj že znanega v glasbenem smislu ali naj pričakujemo odklon?

JEGGER: Naslednji izid bo v manjši meri nadaljeval zvok z Blackcrowned Majesty. Sicer pa je tako, da smo zvok brenčanja tokrat zavili v preobleko black metala. Na Vortex of Damnation bodo trije do štirje komadi, ki se bodo deloma vlekli kot lava, deloma pa bodo bliskovito hitri. Pazili smo tudi na to, da ohranimo ta občutek prvega poskusa snemanja kot na posnetkih z Nyx in Blackcrowned Majesty. Moram tudi priznati, da imamo šele osnovno ogrodje posnetkov. Trenutno smo na tem, da dodamo elektronske zvoke, nato pa sledi še baskitara. Poleg tega moramo posneti še besedila. Proces se trenutno še odvija, marsikaj se lahko še spremeni. Mogoče bodo nekateri poslušalci mini album, ki bo izšel v daljni prihodnosti, dojemali kot odklon, sami pa ga razumemo bolj kot možnost, da lahko eksperimentiramo in poskusimo nekaj novega.


DEJAN: Bi za konec še kaj dodal? Ti leži še kaj na duši?

JEGGER: Najprej bi se ti rad zahvalil za tale intervju. Še posebej me veseli, da smo ga lahko naredili s slovensko revijo. Rad bi se zahvalil tudi vsem bralkam in bralcem, ki ste zdržali do sem in ste potrpežljivo prebirali moje odgovore. Če vam je naša glasba zanimiva, obiščite našo strani na Facebooku ali na Bandcampu. Če želite, nam lahko pišete. V veselje nam bo. Če vam je naš pristop do glasbe všeč, lahko naročite katerega od naših albumov ali majico s kratkimi rokavi. S tem nas boste seveda še bolj razveselili. Na svidenje, mogoče ...

SORODNE VSEBINE:
17. 7. 2020Tristwood - Blackcrowned Majesty / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Intervju
18. 1. 2021
Ashine
Intervju
15. 1. 2021
Snovalci slovenske metal scene: Bastian Doblekar
Intervju
24. 12. 2020
Tristwood
Intervju
18. 12. 2020
Snovalci slovenske metal scene: R.A.F.A.L.
Intervju
27. 11. 2020
Snovalci slovenske metal scene: On Parole Productions
Intervju
20. 11. 2020
Srd
Intervju
18. 11. 2020
Mephistophelian
Intervju
13. 11. 2020
Snovalci slovenske metal scene: Svarunova noč
KONCERTI & FESTIVALI
9. 3. 2021
ODPOVEDANO! In Flames
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
12. 3. 2021
Ancient, The Stone, Morost
Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
20. 3. 2021
Heidelberg Deathfest 2021
Heidelberg, Nemčija
22. 3. 2021
Opeth, The Vintage Caravan
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
23. 3. 2021
The Mission, Phantasmagoria
Klub Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
28. 3. 2021
Draconian, Nightfall
Viper Room, Dunaj, Avstrija