PARANOIDE

3. 8. 2015

Zato me »underground« metal ne zanima več!

Metalci oziroma glasbeni entuziasti na splošno smo neka čudna sorta ljudi. Ne glede na kraj in čas, zmeraj vidimo in čutimo priložnost in potrebo po tem, da se pogovarjamo o glasbi. Najlepša pa je okoliščina, da se tudi s popolnim tujcem, s katerim delimo strast, ne nujno pa tudi ljubezen do istega podžanra, znamo zaplesti v zelo čustven pogovor, katerega osrednja motivika je izmenjava različnih glasbenih izkustev. V zadnjem času sem se tako večkrat zapletel v pogovore ali bil priča debatam o tem, da je postala glasbena industrija nemilostljiva – vse naj bi se vrtelo le še okoli denarja, okoli katerega se vrtijo tudi stvari pri številnih bandih, ki posledično dovoljujejo, da jim založbe narekujejo, kakšna naj bo njihova glasba. Na podlagi skopo opisanega pojava se scena še naprej deli, morda celo vedno bolj oziroma najbolj v svoji zgodovini (?), na »true« in »not true«, pri čemer obe karakterizaciji izhajata iz opisnika »pristno«. Ker bi rad pozornost usmeril v nekoliko drugačno smer, bom na tem mestu le na kratko navrgel vprašanje: Ali ima poslušalec sploh zmožnost, da objektivno določi, kaj je pristno in kaj ne? Jaz menim, da ne, saj samo glasbenik sam ve, kako zelo je prilagodil svoj izdelek zunanjim dejavnikom, med katere štejejo tudi zahteve založbe. Toda nekateri sogovorniki, s katerimi je tekla dotična debata ali mnenja katerih sem prebral tu in tam na kakšnem forumu, so izrazili svoj srd tako, da so mainstreamu povsem obrnili hrbet in si posledično svojo dnevno skodelico glasbe pripravljajo samo še v podzemlju.

Kaj je »underground« metal?
O tem, kaj je komercialno in da je komercialno po navadi tudi izredno kakovostno, sem se že razpisal. Danes si torej oglejmo še drugo plat zgodbe, in sicer tisto iz podzemlja. Kaj je underground? Dve razlagi, ki jih ponuja Fran:
1. gibanje med mlajšo generacijo, zlasti na področju kulture, ki se kaže v odklanjanju ustaljenih estetskih vrednot;
2. podtalna, uradno nepriznana dejavnost.
Osebno in dejansko sta obe razlagi preskromni, zato razmišljajmo dalje ali pa zgodovinsko dlje nazaj v čas pred spletom. Primer: Devil Doll. Mr. Doctor se je s svojim projektom Devil Doll kot velik umetnik za zmeraj zapisal v glasbeno zgodovino, pa čeprav je zelo veliko pozornosti posvetil temu, da njegova dela ne postanejo žrtev konzumne zlorabe, tako da se je izogibal standardnih poti razpečevanja in je številčno zelo omejeval naklade albumov – pa ne iz finančnih razlogov kot številni bandi danes, temveč zato, ker je sam tako želel. Deloval je torej v undergroundu in po skorajda tridesetih letih še zmeraj uspešno ohranja skrivnost okoli svoje identitete. Njegova glasba je med drugim prišla iz male, socialistično zaprte Slovenije tudi na Norveško, kjer je navduševala mala, srednje velika in velika imena današnje scene, za to pa so poskrbeli fani, ki so odkrili in cenili kakovost, ki jim jo je podaril Mr. Doctor. Drugače torej kot številni one-man black metal projekti različnih introvertirancev, ki koristijo splet kot svoje okno v svet samopromocije. Kvazi »podzemlježev«, ki želijo s tovrstnim imidžem prodreti na svetlo stran mainstreama, sploh ne bom omenjal, temveč se bom namesto tega še malo posvetil malim bandom, ki si velikih založb ne morejo ali nočejo privoščiti – razlog sem že omenil. V mojih očeh/ušesih tudi tovrstni bandi niti malo ne delujejo v podzemlju, saj se poslužujejo povsem istih prijemov kot veliki bandi in velike založbe, le z manjšim dosegom. A ker vendarle brez tega osrednjega pojma v tem pisanju resnično ne moremo, naj ta pojem velja za vse tiste bande, ki so mali, izdajajo pri malih založbah in v malih nakladah.
Facit: Zaradi spleta in človeške nečimrne egocentričnosti danes »undergrounda« torej bolj ali manj ni. Imamo le poplavo malih bandov, obrobno sceno, ki je tudi zelo močna in uspešna, vendar le kot celota, medtem ko njeni posamezni člani nagovarjajo omejeno število poslušalstva.

Underground včasih je mainstream danes
Kar pa sploh ni tako zelo narobe, saj tovrstni bandi še manj od svoje majhnosti prispevajo k razvoju scene. Na tem mestu se bom iz razlogov boljše preglednosti in razumljivosti ter bolj poglobljenega poznavanja blackmetalske scene osredotočil le na slednjo, medtem ko bo mogoče vzporednice potegniti tudi z ostalimi žanri oziroma glasbo nasploh. Gremo torej na sever, v Skandinavijo, kjer se je v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja razvil glasbeni stil, ki ga imam(o) tako zelo rad(i). Takrat najbolj glasna ali odmevna imena so bila: Arcturus, Beherit, Burzum, Carpathian Forest, Darkthrone, Dimmu Borgir, Dødheimsgard, Enslaved, Horna, Immortal, Kampfar, Marduk, Mayhem, Morgul, Satyricon, Tulus … Zaradi geografske neustreznosti sem izpustil bande, kot so Behemoth, Cradle of Filth, Enthroned, Inquisition, Negură Bunget, Nokturnal Mortum in še marsikateri. In kaj imajo ti bandi še skupnega, poleg nepomembne okoliščine časa in kraja nastanka? Vsi bandi so razvili svoj slog, svoj zvok in tako položili temelje za razvoj scene. Nekateri od njih so nato izoblikovani slog obdržali, nekateri so svojo pionirsko vlogo nadaljevali in še naprej prestavljali meje žanra, odločilno prispevali k njegovemu razvoju, ohranjali njegovo dodano vrednost. Ali poenostavljeno rečeno, zmeraj so skrbeli za kakovost, ki pa je ključna za preboj v mainstream ali komercialo, kajti trdno sem prepričan, da je kakršno koli kakovostno delo zmeraj tudi ustrezno nagrajeno.

Današnji »underground« živi v preteklosti
Kaj pa t. i. »underground« današnjega časa? Ta se pa kot pijanec plota še naprej drži ločevanja na »true« in »not true« ter pri tem kopira in ohranja pri življenju stare čase. S starimi časi seveda ni nič narobe, izredno hvaležni smo lahko, da jih imamo, saj nekaterih kakovostnih izdelkov iz tega časa nihče ne bo mogel nikoli več poustvariti. Po drugi strani pa: Zakaj bi jih človek sploh želel poustvarjati? Na nostalgiji in uveljavljenih normah osnovano glasbeno udejstvovanje zna biti zelo prijetno in prikladno, v prvi vrsti pa je predvsem najbolj enostavno. Najbolj enostavno je kopirati nekaj, za kar človek že v naprej ve, da je priljubljeno, medtem ko so inovatorji/pravi umetniki tisti, ki zmeraj tvegajo svojo glavo. Kdor se spušča na neznana in neodkrita območja, bo zmeraj tvegal veliko kritiko in prezir. A spet po drugi strani je visoko tveganje tudi zmeraj povezano z visoko nagrado. Komur uspe uvesti nekaj novega in drugačnega ter s tem kakovostno nagovoriti večjo množico, ga bo ta nosila na ramenih uspeha in slave. Namesto pljuvanja po uspelih ali neuspelih poskusih uvajanja za metal prepotrebnih novosti si za vse nas želim še več eksperimentiranja, predvsem s strani mladih, neznanih in neuveljavljenih bandov, ki bi morali sceno/metal popestriti s svežino, namesto da se ravno oni še bolj kot starešine scene oklepajo preteklosti. Včasih sta za to dovolj zgovorna že zaničljiv »Ugh!« in posmehljiv banjo.

Ne mešajte nizke kakovosti s t. i. undergroundom
Če nek določeni band s svojo glasbo ne privre na mainstream površje, to še ne pomeni, da je njegova glasba ultra zakon underground. Druge razlage: slaba kakovost ali posebna specifičnost, ki kljub kakovosti znotraj malega žanra nagovarja le redke. Z napisanim seveda avtomatsko ne zanikam kakovosti vseh bandov, ki jim z vidika komercialne uspešnosti ni uspelo. Poleg talenta in kakovosti so pomembni še številni drugi dejavniki, ki vplivajo na uspeh in ki niso v rokah banda samega. Na podlagi številnih recenzij, ki sem jih v zadnjih letih preko Paranoida smel deliti z vami vsemi, to tudi dokazujem. Hkrati pa z njimi prav tako dokazujem, da je na sceni toliko povprečnih, solidnih, dobrih bandov, da že kar boli glava. Nekateri so sicer povprečni ali solidni, ker s svojim slogom ne prepričajo najbolje, medtem ko jih večina plava v morju povprečnosti ravno zaradi tega, ker so se tako zavestno odločili. Namesto razvoja so stavili na že preverjene formule, s katerimi bi želeli tudi sami zajahati krila slave. Obstajajo pa tudi bandi, ki so tako zelo trmasti, da želijo na novo definirati tiste zlobne, surove in edine pristne stare čase, pod črto pa se nato izkaže, da še niti kopiranja ne obvladajo preveč.

Naj bo metal pisan in ne črno-bel
Tako kot vsi ostali imam tudi sam svojo najljubšo zvrst metala, vendar to še zdaleč ne pomeni, da cele dneve, mesece in leta konzumiram samo tega. Tovrstno fijakarsko razmišljanje bi človeka obdržalo v kameni dobi in pomenilo, da je mačka bolj radovedna od nas. Za razvoj so potrebni raznolikost, eksperimentiranje, jajca in izkušnje. Prvi stavek tega odstavka sicer dokazuje, da tudi sam dosti časa uživam v svoji enolični/dolgočasni (a meni izredno ljubi) črnini, toda pa dolgih letih obiskovanja porok in pogrebov v zmeraj isti črni obleki, si tu in tam zaželim zaspati v objemu modre ali rdeče pižame. Namreč, tako kot si Goran Vojnović v svoji kolumni Ljudje za na plažo želi kritičnih bralcev tudi v času dopustov, tako si jaz zase in za celotno metalsko skupnost želim več kritičnih glasbenikov/umetnikov, ki ne cenijo samo lastne integritete in neodvisnosti, temveč tudi drzen pristop do pisanja glasbene zgodovine.

Če že ni underground, je pa vsaj slovensko!
Ker je postala svetovna metal »underground« scena zaradi globalizacije prevelika, da bi povprečni poslušalec ohranjal pregled nad delovanjem dobrih in solidnih bandov, zadnji dve leti intenzivneje posvečam pozornost domači ekstremni metal sceni, ki raste. Medtem ko sta mi bila avstrijski in nemški patriotizem do »svojih« bandov, ki so po navadi na koncertih nastopali v vlogi »predvozačev«, zmeraj nekako tuja, dotični pojav danes razumem bolje. Primer: Cvinger kot predskupina Rossomahaar. V smislu: Zakaj bi se mučil z iskanjem novih bandov po spletu, ko pa domača scena ponuja dovolj kakovosti? Resda je ta zaenkrat še premala, da bi pokrila vse nianse in fasete katerega koli metal žanra, toda tisto, kar ponuja, je dovolj kakovostno, da se kosa s tujimi bandi in jih z lahkoto »pelje scat«. Zato me »underground« metal ne zanima več!

KONCERTI & FESTIVALI
21. 12. 2017
KoD: Decage, Maskardh, Chronic Dose
Orto Bar, Ljubljana
21. 12. 2017
Kinozvok: The Canyon Observer vs. Alice in Wondeland (1915)
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
22. 12. 2017
KoD Extra: Sober Assault, Black Reaper, Morbid Creation, Terminal Disease
Orto Bar, Ljubljana
22. 12. 2017
United HC Breka III
Ambasada ŠKM, Beltinci
22. 12. 2017
Cowboys from Hell
Mostovna, Nova Gorica
23. 12. 2017
Ostrigina metalurgija: Metalsteel, Cvinger, Carnifliate
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka