Veliko metalskih bandov, od Slayer do Marduk, piše besedila o drugi svetovni vojni. Mnogo manj se jih loti brezsmiselne grozote prve svetovne vojne. In tudi med slednjimi najbrž ni skupine, ki bi bila veliki vojni predana tako, kot so ji predani ukrajinski death/black/doom metalci 1914. Ne zgolj v imenu ali nemških uniformah, ki jih nosijo na koncertih – v njihovi celotni diskografiji najbrž ni niti ene pesmi, ki se ne bi na tak ali drugačen način ubadala s prvo svetovno vojno.

Njihov drugi dolgometražni album, The Blind Leading the Blind, ni v tem pogledu nobena izjema. Plošča je izšla pri založbi Archaic Sound 11. novembra (ob stoti obletnici konca prve svetovne vojne), dve leti po njihovem prvem albumu, Eschatology of War.

Če bi lahko Eschatology brez pomislekov označili za mešanico blackened death metala in doom metala, je vpliv slednjega na novi plošči skoraj zanemarljiv. Od težkih, počasnih zvokov dooma so ostale zgolj sledi kot na primer v začetnih riffih komada A7V Mephisto, ki se valijo kot masiven tank po bojišču. Album v veliki meri zaznamuje nepopustljiv in nasilen blackened death metal, vendar je hkrati zelo dinamičen in raznolik. Bolj upočasnjeni in skoraj umirjeni trenutki so umeščeni med eksplozivno intenzivnimi, kot neznosno čakanje na naslednjo bitko. Spet drugje je album presenetljivo melodičen – refren pesmi High Wood. 75 Acres of Hell je izredno speven del bliskovito galopirajočega komada. Če k temu dodamo še The Hundred Days Offensive, ki ponekod daje občutek skoraj epske veličine, je očitno, da se The Blind Leading the Blind ne sili zgolj v okvir blackened death metala (ali black metala ali death metala), ampak vključuje elemente številnih drugih žanrov. Končni rezultat je zelo raznoličen album s svežim (vendar zato nič manj divjim) in nepozabnim zvokom.

Tako kot v Eschatology of War so 1914 tudi v The Blind Leading the Blind uporabili veliko število propagandnih pesmi, zvokov žvižgajočih krogel, škripajočih tankovskih gosenic in izsekov iz vojnih filmov. Če bi bile vse te stvari na večini drugih albumov moteče (in zoprne), pa na The Blind Leading the Blind pomagajo še dodatno utrditi neusmiljeno, brezupno atmosfero, s katero je album povsem prežet. Najbolje to uspe vojni pesmi Hanging on the Barbed Wire, ki jo skupina vojakov poje sredi nevihtnega in blatnega bojišča in ki da sredini albuma resnost in občutek tesnobe.

Skupaj deluje The Blind Leading the Blind kot raznolik, vendar izjemno koheziven glasbeni portret prve svetovne vojne v njeni nasilnosti, brezupnosti, izmučenosti in krutosti.