Belgijska koljačina se nadaljuje. Sven & Co. so znova nabrusili skalpele, nabrali trupla in se tako kot Impaled, Exhumed ter Mortician zaprli v starodavno klavnico.
Od tam se poizkusi na truplih nadaljujejo – dobrih štirideset minut furioznega, kirurško preciznega in patološko deviantnega death/grinda z veliko dozo groova, vse je zasvinjano s krvjo. Trupla in smrad se širijo, kriki mučenih tudi, seveda pa vse utihne, ko izbruhnejo bobnarski blasti bobnarja Gillesa, ki je dostojen naslednik Dirka Verbeurena (čeprav je bil to le session bobnar, je vseeno eden najboljših francosko-belgijskih bobnarjev), Tacejeve in Bartove kitare se poleg tipičnih death power riffov poslužujejo še morbidnih carcassovskih dvoglasij, veliko je umetnih harmonij (le kje pa ni, ko se gre za death fuckin' metal), Frejev bass reže bolj brutalno kot pa »bonesaw« nekrotične kosti, medtem ko nad vsem skupaj spušča krike agonije in prave growle bolečine in trpljenja Sven, ki še postreže z grafičnim prikazom njihove čudovite »necrophile cabinet« hišice. Nagravžno, kar se tiče besedil, krvavo, kar se tiče grafike in preveč brutalno, da bi lahko kakorkoli cenzurirali, kar se tiče glasbe. Kot gosta večkrat nastopita vokalista Hatesphere in Ill-Disposed (ki ju, upam da, ubijejo na koncu, ker so občasno ti vokali preveč, čeprav Bo iz Ill-Disposed zakruli kot je treba). Zvok je malce bolj čist in jasen kot na Goremaggedon, vse skupaj pa zaradi obilne doze groova (in virusa stekline) gre zlahka v ušesa in kri.
Zaplešite z motorko v starodavni klavnici, kjer trupla se kopičijo... »I thrive on decay, I'm a malpracticioner invoked by your apathy, mankind and apathy go hand in hand in this garden of dismay!«

Ivan