Še ena superskupina, ki je na začetku predstavljala sodelovanje med Russellom Allenom (Symphony X), Mikeom Orlandom (Sonic Stomp) in Mikeom Portnoyem (ex-Dream Theater). Njihova zgodba se je začela leta 2011, ko je Allen s svojimi glasbenimi idejami kontaktiral Orlanda z željo ustanoviti skupino. Orlando je bil nad idejo navdušen, zato je k sodelovanju povabil svojega dolgoletnega prijatelja Portnoya, ki je ravno v tistem času v slogu mehiških limonad zapuščal Dream Theater: Moški zapusti ženo po dvajsetih letih zakona, ker se je naveličal monotonosti (Dream Theater). Želi si svežine in avantur, zato odide z mlajšo, zanimivejšo žensko (Avenged Sevenfold). A po nekaj romancah (koncertiranje z njimi; potrebovali so bobnarja, ker je njihov umrl zaradi predoziranja s tabletami) se mladenka odloči, da si ne želi skupnega življenja s starejšim moškim. Ponižan gospod se želi zato vrniti k ženi (Dream Theather), a ta mu odvrne, da je prepozno, da je našla novo ljubezen (Mike Mangini). In Portnoy nadaljuje življenje avantur …
Idejo za ime banda si je izmislil prav on, ker bojda adrenalin dobro zastopa njihovo, z energijo nabito glasbo. Dodal je še, da je to ime zelo kul, ker bodo na iTunes seznamu med AC/DC in Aerosmith.
Od ustanovitve skupine do danes so Adrenaline Mob izdali dva studijska albuma in izvršili nekaj kadrovskih sprememb, med drugim je skupino zaradi natrpanega urnika zapustil, ne boste verjeli, Portnoy. Za sabo je pustil debitantski album Omertá (2012), ki je bil dobro sprejet in logična posledica mešanja stilov v superskupini. Na svežem albumu Men of Honor (2013) ga je zamenjal A. J. Pero (Twisted Sister), ki je postal polnopravni član drhali. Ostalo je osnovno jedro, Allen in Orlando. A razlika v zvoku med albumoma je očitna. Enaka ostaja le tematika na naslovnici – mafijski okostnjaki.
Splošni vtis, ki ga je naredil album name, je slab. Od takšne superskupine sem enostavno pričakoval kaj več kot klišeje in (nenamerno) plagiatorstvo. Preveč melodij in pesmi se mi je zdelo že znanih in slišanih … Že čisto na začetku se začne poklon Eddieju Van Halenu (Eruption), ki se nadaljuje v umazan rock'n'roll. Imel sem občutek, da je bil album posnet z namenom ustvarjanja imidža (»mi smo poredni fantje z napačne strani ulice, ne igraj se z nami, ker boš najebal«) in ne iz želje ustvarjanja lastne glasbe. Alkohol, seks, usnje, hitri avtomobili, razvrat in podobno. Glede na tematiko ni pričakovati kakšnih smiselnih besedil. Ta izpadejo dokaj otročja in brez pomena. Da ponazorim: v pesmi Come on Get Up (že naslov ima več pomenov) se neštetokrat ponovi: »I heard you took one in the face, in your face, I heard you took one in the face, come on get up!« Sami presodite o seksualnem pomenu verza, meni se v kombinaciji z glasbo sliši rahlo … mavrično? Drug primer bi bil: »I want to fuck you until you scream my name out loud,« v pesmi House of Lies. Ironično ima ta pesem zelo hiter tempo, kar večini ženskam v postelji ni všeč …
Divje rock'n'roll življenje ima tudi temno plat – strto srce, neuresničene želje in ljubezni (»ljubezen je kot droga in ti je nisi hotel jemati«). Dovolj pesmi, npr. Behind These Eyes, ima žalosten '80s Bon Jovi ton, ki bo prepričal vse osamljene in hrepeneče po ljubezni (»Za temi očmi se skriva duša strtega moškega, me lahko rešiš? Izgubljam boj. Nočem biti le spomin, ti si moja ena in edina …«). Srčne rane zdravita tudi Crystal Clear in Fallin' to Pieces. Nekje se je izgubil adrenalinski naboj, ki je bil zaščitni znak drhali … Ne zahtevam ravno ubijanja na adrenalinu (Dying Fetus), a mogoče bi bil pospešen tempo ustreznejši.
Naslov albuma je Častni možje. Nič kaj častno se mi ne zdi, da se mnogo pesmi sliši podobno kot druge (hard) rock uspešnice. Poslušajte npr. Fallin' to Pieces, kjer refren zveni sumljivo podobno kot refren pesmi When I'm Gone (3 Doors Down). Primerjajte še pesem The Mob is Back s kombinacijo Burn It to the Ground (Nickelback) in Bad Girlfriend (Theory Of A Deadman). To je le nekaj primerov …
Kot sem rekel, album je glede na prisotno osebje naredil slab vtis. Pesmi se z lahkoto pozabi, ni čutiti pristnosti. Kakršenkoli razlog tiči za zvokom tega albuma, upam, da bo šlo v tretje rado!