We´re only here to have fun, get drunk
And make loads of money
Cause nothing else matters to me
We´re only here to drink rum, shoot guns
And live for the party
Come with us and soon you will see…

Alestorm ali enostavneje povedano kar z naslovom enega izmed novih komadov: Pirate Metal Drinking Crew. Zasedba, ki je na sceni od leta 2007, je letos izdala že šesti studijski album, Curse of the Crystal Coconut. Zgornje besedilo sem si izposodila iz prvega komada, Treasure Chest Party Crew, ki skupino kar dobro opiše. No, če ne druge, pa zagotovo zabavnega vokalista Christopherja Bowesa. Že kar nekajkrat sem jih videla na festivalu MetalDays, a omenjeni vokalist je bil eden izmed redkih »bolj znanih« glasbenikov, ki je dolgo v noč večkrat pil na plaži, se družil z obiskovalci festivala in brez zadržkov konkretno opit veseljačil. Zatorej je tudi njihov šesti studijski album primeren ravno za to. V 43 minutah oziroma skozi enajst komadov vas bodo pirati povabili k zabavi, pitju ruma, hoji po robu, obenem pa vas bodo tudi poslali v »Davy Jones locker« na najbolj umazan, osladen party način. Da so fantje res tu, da spijejo naše pivo in rum, ter naredijo pravo piratsko zabavo, pove dejstvo, da so album snemali kar na Tajskem (na družabnih omrežjih so tudi redno objavljali zabavne fotografije), zgolj v obdelavo oziroma miks in master so ga poslali v Nemčijo.


O samem albumu je brez veze dolgoveziti, saj so prav vsi komadi – od prvega do zadnjega – prav takšni, kot smo jih pričakovali. Poskočni, veseli, piratski, »pijanski«. Od otvoritvenega Treasure Chest Party Crew, skozi katerega se band predstavi, pa do Pirate Metal Drinking Crew, v katerem vam bodo večkrat pokazali sredinca in ponovno sporočili njihov namen: pitje ruma in zabava. Potem pa imamo na drugi strani veliko bolj powermetalski Call of the Waves in folkmetalski Chomp Chomp. Slednji precej spominja na vesele hite Finntroll, zato ni nič čudnega, da je del vokalov posodil njihov vsestranski vokalist Mathias »Vreth« Lillmans. Dva, ki se vam bosta že ob prvem poslušanju zasidrala v dno duše, pa sta sigurno za začetek Tortuga, kjer se fantje poigrajo z moderno elektroniko in ustvarijo precej sodoben komad poln efektov, trobil, ki so jih posneli gostje, ženskih vokalov in niti rapanje ne manjka. Moderni techno/dance komad v glavnem, ki sicer ni najboljši, a vsaj poizkusili so. Drugi, ki se mi je pel še kar nekaj časa po prvem poslušanju, pa je Zombies Ate My Pirate Ship. Ponovno veliko bolj strukturirana power metal viža z izjemno spevnim refrenom in gostjo na vokalu proti koncu komada.

Če Alestorm besedilno samo dalje pletejo svojo mrežo, pa so se glasbeno tokrat veliko bolj potrudili. Produkcijsko je album odličen. Prav tako so klaviature oziroma simfonični vložki veliko bolj spretno odigrani in uporabljeni, brez nepotrebnih harmonik pri vsakem komadu. Fantje se poslužujejo tudi drugih efektov in instrumentov, kot so godala, trobila, hurdy gurdy, zato je kljub pričakovani nasičenosti vse slišati dosti bolj profesionalno in niti ne tako veseljaško, kot znajo izpasti takšni bandi. Vsekakor Alestorm so in vedno bodo eni izmed najbolj »party metal drinking« zasedb, katerih koncert vas bo sigurno prepričal, če ne v drugega, pa zagotovo v odhod do šanka po dodatno pivo ali koktajl.