S tako izrazitim imenom skupina All Shall Perish (ASP) gotovo ne poje o vijolicah, zajčkih in ljubezni. Oz. o pozitivni predstavi vsega tega. Nope - ASP je brutalna sila, katere klic k prebuditvi ima impakt globalnih razsežnosti, če se poslužim reklamne fraze iz Nuclear Blast. In tokrat je založba našla ustrezno reklamno enovrstičnico.
Awaken The Dreamers tematsko nadaljuje, kjer je ostala plošča The Price Of Existence oz. kjer je začela Hate Malice Revenge. Skupina, ki z vsemi topovi napada vse, kar tlači posameznika tako na družbeni kot na osebni ravni, je s ploščo Awaken The Dreamers zadela naravnost v srce in dušo. Tale plošča je definitivno najbolj mrka, siva in z mrtvaškim prtom prekrita stvaritev. ASP so besedilno izredno ostri in napadalni. Ne poznajo milosti. Preklinjajo, zaklinjajo, vlečejo iz obupa in hkrati tlačijo v blato. Pevec Eddie in bobnar Matt sta uspešno prelila vsa svoja čustva in misli ter sklepe in sta se odločila prebuditi vse, ki mislijo, da je vse v redu. Ni! Nikoli več ne bo! To je sporočilo besedil, čeprav je občasno upanje prisotno. Včasih preživi, večkrat umre.
Glasbeno so ASP v preteklosti delali bolj dinamične in agresivnejše plate, ampak tale stvarca tudi ni strel v prazno. Vidi se, da se fantje istočasno ozirajo tako na Opeth kot na Necrophagist, Suffocation ipd.
Tole ni čisti death grind, v bistvu niti ni death metal, ali pa čisti core, saj je tu še veliko dooma ipd. Vsak inštrument prihaja do izraza v vsakem tonu, ki je posnet na ploščku. Basist Mike ima svoje trenutke in prav lepo izstopi iz neviht, ki jih s solažami in riffi ustvarjata kitarista Ben in Chris. Kitare so pa vseeno naravnost odlične. Njihovi krvaveči glasovi prebujajo reference na vse živo. Bobnar Matt je z vsako ploščo boljši, ampak je njegova dinamika tokrat mnogo bolj usmerjena in ritmi toliko močnejši, kolikor so samozavestnejši. Tip obvlada vse, tako da ne boste razočarani. Pevec Eddie je svoj glas izpilil do potankosti - najprej kruli, nato kriči, občasno preseneti celo s čistim petjem, ki je kot pogrebni zbor, v prvi pesmi pa se celo ozre na Halforda s svojim izjemnim krikom.
Graf dinamike je pri ASP vedno zanimiv. Če se je zdelo, da je na prvi plati bil kot nekakšna navzdol obrnjena krivulja kvadratne enačbe, pri naslednji pa totalna zmešnjava, je tokrat kar ustaljena črta, ki pa niha na ravno pravih mestih. Stvar je v celoti morbidna, siva, mrka in izredno težka. Ampak znotraj tega peklensko dinamična. Komadi so razporejeni mojstrsko, čeprav na trenutke plošča ne ubeži tistemu "drone" filingu. Vseeno pa so ASP uspeli ustvariti eno boljših plat letos.
Očitno je grozljivo, to prebujanje iz nočne more ameriškega sna.

Ivan