All Shall Perish se vračajo z izredno udarnim albumom The Price Of Existence. Vodilna misel je morebiti »Kar seješ, to žanješ« in če se je zdelo, da je Hate. Malice. Revenge. precej osebno obarvana in mogoče celo (občasno preveč) čustveno težka plošča, je tokrat v ospredju predvsem odločitev, da ljudje nismo ustvarjeni za dele v stroju, da je življenje nekaj več. Seveda je življenje danes tako, kot je, vsakdo pa mora na nek način plačati ceno.
Tudi All Shall Perish so plačali svoje, in sicer z zamenjavo vokalista in kitarista. Kakšna je bila cena, ni pomembno, saj je eksistenca banda vsekakor pridobila na moči in tisto, kar je začeto s prvo ploščo, se bolj jasno vidi na The Price Of Existence. Vokalist Hernan Hermida je prinesel ne samo malce bolj brutalne growle, temveč so tudi kriki nekako bolj jasni in s svojo barvo precej dodajo tisti jezi in agoniji, ki je vidna v besedilih. Ja, pri All Shall Perish je vedno prisotna dvojnost; kot bi bil udeležen najprej v izredno agresivni bitki, nato pa bi se sprehajal po umirjenem terenu, kjer je še malce prej divljal armageddon. K takemu občutku precej pripomore novi kitarist Chris Storey, ki je v skupino prinesel dobro mero melodike in precej dobre lead ter solo dele. Skupaj z Benom Orumom pa še vedno prisegata na močne death metal riffe ter tiste občasne mosh dele, ki All Shall Perish približajo širši publiki in hkrati skrbijo za dobro mero dinamike. O death metalu je težko govoriti brez močne ritme sekcije in medtem, ko se zdi, da basist Mike Thiner ostaja trdo v svoji vlogi dajanja čvrste podlage ostalim, je bobnar Matt tisti, ki si je razširil obzorja in začel precej osveževati bobnarske vložke. Gre za naravno prilagoditev in s svojimi finesami ploščo The Price Of Existence res premakne nivoje daleč.
Če se do zdaj zdi, da je plošča prežeta s samimi novostmi, temu ni tako; strukture pesmi so precej predvidljive in dinamiki ter z njo pogojeni nepridljivosti navkljub se ti zdi, da točno veš, kaj se bo zgodilo (minus točke za izrazito predvidljivost in malce preveliko količino mosh delov). Hiba vokalista je pa v tem, da izpade na trenutke precej kopija Howarda Jonesa iz Killswitch Engage; govorim seveda o tistih krikih, ki so primerni za to glasbo in nujni, vendar so določeni vzorci malce preveč očitni. Mnogim najverjetneje ne bo všeč, ker All Shall Perish precej plujejo proti toku in prav predrzno menjajo stile znotraj vodilnih smernic (da o precej očitni hardcore besedilni etiki sploh ne govorim). Poseben odziv pa si zasluži pesem The Last Relapse, ki je izrazito dobra zaključnica zaradi svoje epskosti in precejšnje teže, ki prav kaže, da je cena eksistence visoka. Your choice – you pay the price!

Ivan