Vikingi Amon Amarth so konec junija izdali deveti studijski izdelek Deceiver Of The Gods. Pričakovanja so bila velika, ampak saj veste: »Kdor visoko leta, nizko pade – v komercialo«. Na naslovnici zopet Viking v boju, na izdelku pa deset (na žalost že slišanih) komadov. Plato otvori naslovni komad albuma s pozitivno obarvano melodijo, ki pa se spremeni v tipično borbeno pripoved o bojevniku z Asgarda.

Ritmi, ki kličejo po čupanju, solaža in zopet tista melodija, ki gre takoj v uho, in vrhunec z vpletanjem druge kitare ter udarni bobni. As Loke Falls že v samem začetku ponudi solo kitare, ki najavi rjovenje Johana in klasične bobne ter enolično spremljavo ritem kitare in basa, besedilo pa se tokrat oklene borbe med Vikingi in bogovi, borbe, ki vključuje vseh devet svetov nordijske kozmologije oz. mitologije, zaključi pa se s smrtjo boga Lokija. Father of the Wolf – isti, prevečkrat zaigrani riffi, bobni, ki ti gredo na živce, besedilo pa tokrat teče o Odinu in njegovi stvaritvi zverine, volka. Najboljši del komada sta dve solaži, ki pokažeta zopet preveč tipično preigravanje terc, in samostojni zaključek, ki preide v zaključni vrhunec komada. Četrti komad Shape Shifter v prvi sekundi še nekaj ponuja, potem pa se zopet razblini v vsem znan komad. Dolgočasni bobni, melodija, ki izmenično prehaja iz ospredja v ozadje, in vokal brez presežkov. Na tej točki že tudi sama besedila postanejo dolgočasno ponavljanje o Asgardu, velikanih, bogovih in njihovih raznovrstnih sposobnostih.

Eden izmed daljših komadov na albumu Under Siege se z drugačno melodijo in izbiro ritma nekoliko loči od komercialnih ponavljanj in morda delno rešuje album, ki je oblegan z dolgčasom tako močno kot bojevniki s sovražniki v besedilu. Blood Eagle začne z lomljenjem kosti in umiranjem bojevnika, nadaljuje pa z zopet udarnejšimi linijami, ki temeljijo na ritmu. Melodija tokrat ostane večinoma v ozadju – verjetno je kriv strah pred napadom krvoločnega orla. We Shall Destroy govori o mogočni, usklajeni vojski, ki napada brez besed. Komad napade, sicer tudi z besedo, ampak na žalost ne osvoji novega ozemlja. Potem pa kot iz topa ustreli komad Hel! in tega boste poslušali še in še. Zakaj? Ritem brez posebne melodije, orientalski ženski vokal v ozadju in guest vokalist Messiah Marcolin, ki je najbolj znan kot nekdanji vokalist zasedbe Candlemass. Ta združitev je tako svetla točka albuma, da lahko rečem le eno: še več takega, pa se izvlečete iz jame, ki ste si jo izkopali! Ker pa so Amon Amarth seveda Vikingi, ki ne morejo iz lastne kože, jih Coming of the Tide vrže nazaj v jamo, iz katere se očitno ne bodo kaj kmalu rešili.

Nekaj več kot 8 minutni komad Warrior of the North njihovo stilsko stabilnost še dodatno zapečati. Celotno gledano je album na žalost res že prevečkrat slišan. Posledica tega bo verjetno pri večini poslušalcev prekinitev poslušanja že pred presenečenjem Hel. Zato dajte priložnost, če že ne celi plati, vsaj temu komadu.