Z najnovejšim izdelkom so Angleži le še potrdili smer, v katero plujejo zadnja leta. Ta je vse bolj oddaljena od metala; tu bi že zelo težko govorili o kakršnemkoli metalu, sploh pa ne o doom/death, s katerim so začeli svojo pot. Z albumom so še enkrat več potrdili, kdo so njihovi vzorniki: Pink Floyd.

Ob poslušanju plošče lahko to ugotovite zelo hitro, še posebej pa ob mirnejših delih, ki jih vodi akustična kitara. Ti deli so v kombinaciji z zelo lepim, harmoničnim vokalom Vincenta  Cavanagha tudi boljši del plošče. Vsaj kar se tiče mene je tako. Seveda se električnim kitaram še niso odrekli, vendar te bolj vlečejo v psihadelijo in spominjajo na Radiohead.

Gledano v celoti so komadi torej umirjeni, zelo melanholični, težko bi kakšnega izpostavil, kajti vsi so na zelo podobnem nivoju. Od vseh odstopa (po stilu) le hitrejši, udarnejši Panic. Posebnost albuma je tudi vključevanje ženskega vokala.

Utopično bi bilo pričakovati, da se bodo še kdaj vrnili na stara pota. Fantje pač igrajo, kar jim je všeč, in tega jim ne gre oporekati.

Album je posodila trgovina Müller. Lahko ga kupite v Ljubljani na Čopovi 40: eTrgovina