Kaj sploh še preostane velikim? V primeru Annihilator vsaj to, da so izdali istoimenski album. Neutrudljivi Jeff Waters s svojimi (nad)naravnimi sposobnostimi na trinajstem studijskem izdelku ponuja devet svežih Annihilator vitaminov in redko dejanje te skupine, priredbo, tokrat pesmi Romeo Delight od Van Halen. Trinajst je za Watersa očitno srečna številka, saj je album zvočno in karakterno nezgrešljivo Annihilator album od prvega do zadnjega takta. Prvič, oziroma po dolgem času mu je uspelo ustvariti posrečen metalski hibrid z uspešno in okusno povezavo svojega starega sistema iz zgodnje faze ustvarjanja in novejšega »groove« pristopa.
Annihilator je nastajal dobri dve leti. Z vsemi posnetimi kitarami, vključno z bas kitaro, je ponovno rokoval izključno Jeff. Prav tako je roko povečini držal tudi na peresu (zraven besedil so v knjižici datumi nastanka le-teh, ki datirajo nazaj v leto 2008 in avtor (le) dveh je tudi pevec David James Padden). Kitare brez dvoma dominirajo, kar pa je v primeru Annihilator že dolgo znano. Izdelek kar poka po šivih od količine kitarskih delov, ki jih premore. Zapeljive harmonije, melodične in ekscentrične solaže, katapultirajoči in vrtoglavi (dobesedno: headbanging garancija) riffi, tvorijo sestavljanko (ne)pričakovanih tomahavkov za bobniče. Čestitke in pohvale pa ne gredo le Jeffu, ampak tudi Davidu Paddenu. Vez težko-kovinske kemije med šefom Jeffom in Paddenom je vse trša. Dave pesmi odpoje prefinjeno, z občutkom, občasno pa je tokrat moč slišati tudi jubilejne zametke globine oziroma grobosti glasilk Randyja Rampagea in ravno ta rob globine, katerega ni mogel ali pa si ni upal prestopiti, je pri njem do sedaj večkrat izostal. Zanimivo pa je tudi moštvo, ki ga z mogočnimi glasovi podpira s spremljevalnimi vokali, od katerih sta kar dva bivša pevca skupine Exciter: Jacques Belanger in Dan Beehler (tretji je John Perinbam).
Prve štiri pesmi so precej naravnane po »stari šoli« (na primer, v Ambush in Coward je vbrizgan izvleček Human Insecticide), peta po vrsti, 25 Seconds pa je prelomna. Vključno s sledečo Nowhere To Go se ozira v novejše obdobje, z (občasno) distorziranim vokalom, ipd. Komur gre to obdobje bolj v nos (kot v ušesa) naj povem, da uspe avtor dovolj oplemenititi aranžmaje in stresti kakšnega privlačnega asa iz rokava, da ne postane vse skupaj preveč enolično in podobno. Jeff Waters je (poleg Kinga Diamonda) eden redkih pravih mojstrov teatralnosti v takšnih podzvrsteh metala, ki jim atmosferičnost ni ravno prva skrb. Izlet v čudežno deželo Watersland, ki se začne že z motivom naslovnice (ta je spet nekakšen segment osrednjega lika skupine, Alison/Alice), doživi vrhunec ravno pri pesmi 25 Seconds. Le da za razliko od fiktivnega dela Alica v čudežni deželi, 25 Seconds sloni na resničnih dogodkih, ki govorijo o nemoči malega človeka proti velikim organiziranim združbam. Ravno tako je nemogoče preslišati potencialne (nove) hite in stalnice koncertnih odrov.
Razgiban izdelek, tako s strani skupine, kot (bo) tudi s strani poslušalca, saj energija ne popusti niti za trenutek, ne glede na hitrost (na tem izdelku pa razlika v tempu še najbolj grize v ušesa), bliskoviti ritmični napadi gredo z roko v roki z mirnejšimi melodijami. Prebrisano delo prebrisanega uma. Annihilator je še vedno ena od prvih besed v metalskem slovarju.

Annihilator je zanimiv tudi glede na formate, v katerih je izšel. V otipljivi, fizični obliki je dosegljiv le izven ZDA in Kanade (tam je na voljo v digitalni različici) in sicer kot običajen CD in v omejeni nakladi za FANnihilatorje kot »antikvariaten« picture LP na vinilu in kot poseben »luksuzen« box paket, ki v ilustrirani kartonasti škatli vsebuje običajen CD, obesek (za ključe) z logotipom imena skupine, tri značke in sedem nalepk (obstaja še inačica, ki vsebuje tudi kitarsko trzalico).

Darijan