Lani sem ob izidu DVDja The Big Four zapisal, da Anthrax na žalost že dolgo niso več »armed and dangerous«. Globoko v sebi sem kljub vsemu upal, da se motim. Anthrax, nekoč inovativen in »drugačen« thrash metal band, v devetdesetih čudaška tvorba, ki nikoli ni znala izkoristiti potenciala odličnega pevca Johna Busha, v novem tisočletju band z eno slabo studijsko izdajo izpred osmih, devetih let. Ne le, da niso več oboroženi in nevarni; so oportunisti. Kot Metallica (2008 z D(r)e(k)ath Magnetic), Megadeth (2001 z TWNAH oziroma 2004 z The System Has Failed, dejansko pa dokončno šele z naslednjima dvema, United Abominations 2007, Endgame 2009) torej vsi t.i. »Big 4«, z izjemo nikoli omadeževanih Slayer (ki so sicer imeli svoje »čudne »momente v obdobju 1996–2000, a nikoli kaj zares pretresljivega, še vedno so bili »punky as fuck« in s »total metal« odnosom).
Anthrax se vračajo k »starim formulam« (ki očitno niso prav nič »fatal to the flesh«) in po dvajsetih letih poizkusov ustvarjanja glasbe po svojem okusu, »boli nas k. za ostale, mi delamo glasbo zase in izključno zase« zopet pravijo, da so speed (ali thrash, karkoli že hočete) metal band. Produkcija je suhoparna, komadi, ki so jih dodelovali cela štiri leta od nastanka, so nedodelani, kitarski zvok ni zvok, naslovi a la The Devil You Know (res izvirno) in Judas Priest (?) pa govorijo sami zase. Kljub temu so Anthrax v prvem tednu prodaje plošče pikirali v top 15 Bilboardove lestvice, kar je najvišja uvrstitev v njihovi celotni karieri in izraelski gospod Rosenfeld (vsem znan pod imenom Scott Ian) ima končno potrditev vsega kar je vseskozi govoril, torej to, da Anthrax še niso za odpis oziroma, da so še vedno »vplivni«. Očitno jim je javno laskanje Larsa Ulricha res koristilo. No, vsaj Joeyja Belladonno, ki so ga poklicali v zadnji sekundi in je delno rešil ploščo, res »boli kurac«. Za vse.