Zgodilo se je nekoč v Kanadi. Zgodnja osemdeseta leta. Anvil. 2011. Še vedno se dogaja. Člani skupine so ime vzeli zelo resno na instrumentalnem področju, saj so v metal vnesli »nakovalne« ritme in nekoliko manj resno, a vseeno težko kovinsko pri besedilih oziroma izpovedih. Prvo jih opredeljuje kot kultno »botrovsko« metalsko glasbeno skupino, medtem ko jim drugo kot sidro zavira izplutje v širše poznanstvo, do pozicije (statusa) rock zvezdnikov. A nihče drug ne ostaja »duhovno« tako zvest metalu, kot prav kanadska metalska sila. Pravi železokrivci. Ta kovinska volja, sla ... jih je privedla do štirinajste(!) studijske zaloge, s tradicionalnim aliteracijskim naslovom, Juggernaut Of Justice.
Anvil so (zopet) protiutež sami sebi, trmasti kot nakovalo, z neprebojno jekleno voljo. Dinamična in preprosta pesmica o vztrajnosti, On Fire, je dovolj prijazna tudi za predvajanja na radijskih postajah, ki pa ji takoj zatem sledi nasprotni pol, naslovljen FuckenEh! Running in bonus The Station sta nekoliko »motörheadizirani«, ritmično čudovita (deloma obogatena s prefinjenimi atmosferičnimi klaviaturami in nasploh morebiti ena najboljših pesmi, ki je prišla od »Nakovala«) Paranormal pa ima odmerek turobnih podtonov Black Sabbath, ob When Hell Breaks Loose pa bodo uživali vsi oboževalci skupine Running Wild. Nenavadno ali drugačno je pri Anvil stalnica/tradicija in tokrat se nahaja v obliki premetenega swingerskega instrumentala Swing Thing, ki uspešno prevzame štafeto vseh njihovih dosedanjih odličnih instrumentalov. Steve »Lips« Kudlow uspe z eno kitaro (kar je nasploh kanadska specializacija – Voivod, Exciter, Razor itd.) povsem zadostiti novemu izdelku. Iz nje mu uspe izvabiti težke kovaške riffe in jokajoče rockerske solaže ter leade (New Orleans Voo Doo), pri katerih ne skopari s tremolo ročico. Dobro so poskrbeli tudi za zapominjanje pesmi, z marsikaterim refrenom, z ritmi, a tudi besedila so prepojena z resnejšim pristopom (kot v preteklosti). Ritmično pa se Anvil približajo popolnosti Motörhead (motöričnost in smotrnost sta odliki, ki ju imata tako bobnar Robb Reiner kot Mikkey Dee). Prototipen Lipsov vokal je včasih kar težko prepoznaven, precej bolj obrušen in poglobljen kot prej, razen v This Ride, kjer mikrofon uspešno prevzame basist Glenn Gyorffy.
Z motom »kuj železo dokler je vroče« so Anvil skovali nenavaden, umetniško aspirativen in občudovanja vreden album. Juggernaut Of Justice je sinergija pesmi, ki so prijazne tako radijskim valovom kot ušesom metalcev, z odlično produkcijo. A navkljub prepojenosti s to ambiciozno podobo menim, da jih tudi ta izdelek (kot marsikateri prejšnji, drastično slabši), ne bo povzdignil (izstrelil v megazvezdno ligo) iz kultnega metalskega underground statusa. Na naslovnici se zopet veličastno bohoti nakovalo, omejena izdaja vsebuje štirinajst pesmi (prejšnji, trinajsti album je vseboval trinajst), obogatenih z železom, Anvil pa imajo v krvi vsekakor dovolj težke kovine. Srce skupine, ki se je rodila v obdobju »metalskega arhaika«, še vedno bije v duhu časa njenega nastanka. Pesmi na Juggernaut Of Justice niso »jajca«, a Anvil so metalci »z jajci«. V dobesednem in prenesenem pomenu.