Izumitelji “cello metala” so na četrtem albumu naredili pomemben korak naprej v svoji karieri. Že na prejšnjem izdelku Cult so s prevladujočimi lastnimi kompozicijami pokazali veliko mero inovativnosti. Tokrat pa so se v celoti odpovedali priredbam in posneli trinajst lastnih skladb, ki so nastale v glavi Eicce Toppinena in Pertuja Kivilaksa.
Do sedaj so v glavnem preigravali stare klasike Metallice, poleg tega pa med njihove najljubše bande sodijo tudi Slayer. Priredbe so izginile, navezanost na thrash metal pač ne. To je zelo očitno v skladbah kot Prologue (Apprehension), No Education, Somewhere Around Nothing in Cortege. Še posebej v prvi se ob spremljavi bobnov razvije pravi thrasherski inferno, ki ga nadgrajujejo z božanskim soliranjem. Tokrat so se pri ritmu odločili za izdatno pomoč bobnov in pri petih skladbah sodeluje sam Dave Lombardo (Slayer). Tudi drugi instrumenti, ki so jih prvič uporabili (klavir, violina in trobenta) so v veliko manjši meri, a vseeno ne neopazno dopolnili njihovo malo spremenjeno in raznovrstno podobo. Poleg prej omenjenih skladb vrhunec albuma predstavljajo izredno čutne, umirjene balade, kot na primer Faraway in Conclusion. V preostalih skladbah (recimo dramatična Cohkka ali bikoborško navdahnjena Toreador II) prav tako dokazujejo veliko mero kreativnosti in skladateljske sposobnosti, da na izredno tehnično podkovanost tria (odšel je Max Lilja) in preciznost pri igranju niti ne spominjam.
Reflections je v vseh pogledih njihov najbolj kakovosten izdelek. Z novostmi, ki so jih vpeljali, so nakazali na neomejene razsežnosti, ki jih ponuja njihova glasba. V nadaljevanju lahko pričakujemo še marsikaj novega.

Matjaž