Naslednji predstavnik “mogočnega bratstva” italijanskega power metala so Arachnes, ki se nam predstavljajo že s svojo tretjo ploščo Apocalypse. Utopično bi bilo pričakovati, da bi nas na njej naši sosedje presenetili s čim novim, še nikoli slišanim pri ostalih “italo” bandih oziroma njihovih skandinavskih oziroma nemških vzornikih. Na Apocalypse je tako moč slišati nekaj podobnega kar ponujajo že Labyrinth, Stratovarius, Malmsteen in tudi Rhapsody.
Prevladujejo hitre, double bass pesmi kot so Apocalypse, Prayer (part 2), Tango, The Blood Of My Brain, pri katerih imata glavno vlogo vodji banda, brata Caruso, pevec in klaviaturist Enzo ter kitarist Franco. Visok vokal prvega je sicer kar na nivoju, vendar prav nič ne izstopa izmed ostalih “Fabiov”, medtem ko lahko za hitroprstega Franca rečem, da sodi med boljše italijanske kitariste. Njegovi vzorniki pa morajo biti Malmsteen, Blackmore in Tolkki. Epskosti pri njih ne manjka, kakor tudi ne klaviaturskih, včasih celo orgelskih vložkov, ki pa na žalost na trenutke preveč preidejo v ospredje. V nekaterih pesmih ohranjajo svoje progresivne korenine in predvsem The Power Of God bi lahko zadovoljila okuse ljubiteljev te zvrsti.
Drugače pa potencialni krog poslušalcev Apocalypse predstavljajo “italo-metal-freaki” in japonski Malmsteen fani.

Matjaž