Ubijalski dvojec bratov Amott je spet na delu. Po krajši študijski odstotnosti se je mlajši Christoffer vrnil k Arch Enemy in tako z Michaelom spet tvorita najudarnejši bratski in enega najbolj »nevarnih« kitarski duov v metalskem svetu nasploh. Tudi s katerim drugim kitaristom, ki je medtem nadomeščal mlajšega Amotta, bi bilo kitarsko delo Rise Of The Tyrant fantastično, a med bratoma se plete kemija posebne vrste.
Na Rise Of The Tyrants Arch Enemy nadaljujejo s tradicijo zadnjih albumov in moderno obarvanim pristopom povezovanja melodičnega death metala ter heavy metalskih korenin. Predvsem v solažah in kitarskih duelih kitarska junaka današnje generacije vključujeta duh tradicionalnih heavy metalskih virtuozov, točno pa tudi vesta, kdaj odigrati klasični old-school, kdaj pa novodobni riff. Spevnost v markantnih refrenih z melodično izpeljanimi linijami nadgradi »surova« Angela, ki banda sicer vokalno ne pripelje na instrumentalni nivo, vseeno pa ostaja nepogrešljiv del njihove zvokovne podobe. V nasprotju z bandi kot In Flames in Soilwork, Arch Enemy ostajajo zasidrani v tradicionalnem metalu in se ne poslužujejo »procesa modernizacije« z nižje uglašenimi kitarami, prevladujočimi modernimi riffi, čistimi vokali, ampak ta bolj ali manj ostaja zgolj v okviru produkcije in občasnih klaviaturskih zvokov, ki igrajo precej stransko vlogo.
Album premore kopico odličnih himen, tako srednjega kot naspidiranega, rušilnega tempa; Blood On Your Hands, Revolution Begins, The Last Enemy, Rise Of The Tyrants, po tradiciji pa se najde tudi kak povprečnejši komad. »They arose and they're still rising!«

Matjaž