RECENZIJE

27. 12. 2016
Armaroth - Zenith
samozaložba, 2016

Kdor se vsake toliko časa sprehodi do lokalnega (mladinskega) kluba, se je zagotovo v zadnjih letih tudi spotaknil ob ime Armaroth. Band, ki je nastal že davnega leta 2007 in je iz studia le poredko sploh pomahal s kakšno izdajo, se je v zadnjih letih osredotočil na nastopanje v živo, vmes pa je dejansko celo našel čas, da je izdal svoj že predolgo pričakovan prvenec. Zaradi številnih nastopov bi lahko celo trdil, da je album vsaj deloma nastajal tudi na odru, da je band testiral te in one riffe in komade glede na njihov učinek ustrezno spreminjal. A to je že novinarska znanstvena fantastika, ki jo lahko potrdi ali zavrže samo band in ki dejansko sploh nima veze z ničemer. Pred seboj imamo odličen deathmetalski izdelek, na katerega se je splačalo čakati. Pa ne zaradi izdelka samega, temveč zaradi tega, ker v podobnih okoliščinah dolgoletnega ustvarjanja marsikateri band zaradi različnih razlogov razpade. S tega vidika Kranjčani torej dokazujejo, da v njihovi sredini vladata složno vzdušje in želja po skupnem ustvarjanju, kar se čuti tudi ob poslušanju Zenith, ki ga zasedba že je in ga bo še naprej predstavljala na slovenskih in, zanje upam, tudi na tujih koncertnih odrih.
Zenit ali »obdobje največje intenzivnosti, učinkovitosti« (SSKJ) za moje pojme dodobra opisuje že kot »odlično« opisan plošček. Z EP-ja False Vision je band obdržal svoj starošolski pristop, s katerim me že od nekdaj spominja na ene in edine Cannibal Corpse. V družbo omenjenih velikanov je slovenska peterica slogovno povabila še kanadske grindcore razgrajače Fuck The Facts, ki v svojih metalskih vodah sploh niso dosti manjši od Kanibalov in na katere še najmočneje spominja komad Wolves Ignore zaradi kričečega vokala. Za asociacije z domačimi kovinarji pa je tudi poskrbljeno, saj nemalo kateri breakdown spominja na deathcore brutalneže Within Destruction z Jesenic.
Poleg že opisane pestrosti sta na Zenith pomembni še dve stvari: uporaba syntha in raznolikih vokalov (šepet, growl, krik, govorjenje in poleg clean vokala Petre Ambrož med že omenjenim Wolves Ignore še Giani Poposki (Noctiferia) na vokalu). Oboje pripomore poleg visoke izraznosti lead kitare k psihedeličnemu vzdušju in zanimivi mešanici starega in novega death metala. Ko pa se na ploščku v zaključnem komadu I Worship the Universe parijo brutalni zvoki, moderne kitarske linije, moderni oziroma čisti zvok in sicer za black metal značilna in s saksofonom ter klavirjem ustvarjena romantika, pa postane jasno, da je prav na tistem mestu zasedbi uspelo nekaj resnično posebnega. To, kar predstavljajo vsi ostali komadi na ploščku v zametkih, z zaključnim izstopi z neopisljivo intenzivnostjo, pa čeprav komad nikoli ne prestavi v neko blazno visoko hitrost kot njegovi predhodniki.

SORODNE VSEBINE:
4. 11. 2016Armaroth napovedujejo prvenec / Novice
19. 6. 2013Armaroth - False Vision (EP) / Recenzije
14. 8. 2013Forlorn Path - Man's Last Portrait / Recenzije
26. 6. 2017Ostrigina metalurgija / Galerija
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
20. 2. 2019
Haken - Vector
Recenzija
18. 2. 2019
1914 - The Blind Leading the Blind
Recenzija
15. 2. 2019
Inmate - Anarthas
Recenzija
13. 2. 2019
Degress - Imperfect Hell
Recenzija
7. 2. 2019
SkyEye - Digital God
Recenzija
5. 2. 2019
Marax - Dance Within the Flames of Burning Fire (EP)
Recenzija
25. 1. 2019
Glista - Death Machinery
Recenzija
27. 12. 2018
Haiduk - Exomancer
KONCERTI & FESTIVALI
22. 2. 2019
Alter za Matjaža: Tomato Punx, Britof, Underpodngrabn, Beerfits, Jut
Špajz, Slovenj Gradec
23. 2. 2019
Obscura, Fallujah, Allegaeon, First Fragment
Rockhouse, Salzburg, Avstrija
23. 2. 2019
Carnival of Death Metal Fest: Ater Era, Ursus' Escape, Dark Pools
El Covo de Jameson, Trst, Italija
23. 2. 2019
SkyEye
Mladinski center Brežice
23. 2. 2019
Minotauro – odpade!
Mladinski center Postojna
23. 2. 2019
Ultima Radio, Cadû
Mammut Bar, Celovec, Avstrija