Kdor se vsake toliko časa sprehodi do lokalnega (mladinskega) kluba, se je zagotovo v zadnjih letih tudi spotaknil ob ime Armaroth. Band, ki je nastal že davnega leta 2007 in je iz studia le poredko sploh pomahal s kakšno izdajo, se je v zadnjih letih osredotočil na nastopanje v živo, vmes pa je dejansko celo našel čas, da je izdal svoj že predolgo pričakovan prvenec. Zaradi številnih nastopov bi lahko celo trdil, da je album vsaj deloma nastajal tudi na odru, da je band testiral te in one riffe in komade glede na njihov učinek ustrezno spreminjal. A to je že novinarska znanstvena fantastika, ki jo lahko potrdi ali zavrže samo band in ki dejansko sploh nima veze z ničemer. Pred seboj imamo odličen deathmetalski izdelek, na katerega se je splačalo čakati. Pa ne zaradi izdelka samega, temveč zaradi tega, ker v podobnih okoliščinah dolgoletnega ustvarjanja marsikateri band zaradi različnih razlogov razpade. S tega vidika Kranjčani torej dokazujejo, da v njihovi sredini vladata složno vzdušje in želja po skupnem ustvarjanju, kar se čuti tudi ob poslušanju Zenith, ki ga zasedba že je in ga bo še naprej predstavljala na slovenskih in, zanje upam, tudi na tujih koncertnih odrih.

Zenit ali »obdobje največje intenzivnosti, učinkovitosti« (SSKJ) za moje pojme dodobra opisuje že kot »odlično« opisan plošček. Z EP-ja False Vision je band obdržal svoj starošolski pristop, s katerim me že od nekdaj spominja na ene in edine Cannibal Corpse. V družbo omenjenih velikanov je slovenska peterica slogovno povabila še kanadske grindcore razgrajače Fuck The Facts, ki v svojih metalskih vodah sploh niso dosti manjši od Kanibalov in na katere še najmočneje spominja komad Wolves Ignore zaradi kričečega vokala. Za asociacije z domačimi kovinarji pa je tudi poskrbljeno, saj nemalo kateri breakdown spominja na deathcore brutalneže Within Destruction z Jesenic.

Poleg že opisane pestrosti sta na Zenith pomembni še dve stvari: uporaba syntha in raznolikih vokalov (šepet, growl, krik, govorjenje in poleg clean vokala Petre Ambrož med že omenjenim Wolves Ignore še Giani Poposki (Noctiferia) na vokalu). Oboje pripomore poleg visoke izraznosti lead kitare k psihedeličnemu vzdušju in zanimivi mešanici starega in novega death metala. Ko pa se na ploščku v zaključnem komadu I Worship the Universe parijo brutalni zvoki, moderne kitarske linije, moderni oziroma čisti zvok in sicer za black metal značilna in s saksofonom ter klavirjem ustvarjena romantika, pa postane jasno, da je prav na tistem mestu zasedbi uspelo nekaj resnično posebnega. To, kar predstavljajo vsi ostali komadi na ploščku v zametkih, z zaključnim izstopi z neopisljivo intenzivnostjo, pa čeprav komad nikoli ne prestavi v neko blazno visoko hitrost kot njegovi predhodniki.