Pet let od ustanovitve nič, sedaj pa drugi album v dveh letih. Primorski black metalci Ater Era, z ustanoviteljem in gonilno silo S. S. (vokali, kitara) na čelu, so slovensko in seveda tudi daleč preko slovenskih meja živečo black metal publiko razveselili z naslednikom leta 2011 izdanega In Autumn's Solitary Decline. In kakšen je Beneath Inanimate Grime? V prvi vrsti je logično nadaljevanje prvenca, kar pomeni, da imata oba albuma glasbeno dosti skupnega, saj band (beri: S. S.) v tem relativno kratkem času ni kaj dosti spreminjal recepta pisanja (uspešnih) black metal komadov. Sicer pa je album, tako kot psevdonim vokalista/kitarista S. S. (inicialke pravega imena, da ne bo pomote), izredno tankočuten in subtilen primerek modernega black metala, katerega korenine segajo globoko do pristnih in surovih začetkov tega žanra. Da so kitara, bas, bobni in harsh vokal dovolj za dober black metal album je vrsto let uspešno dokazoval Abbath s svojimi Immortal (primerjava je zgolj naključna), podobne ideje pa se sedaj drži S. S. s »svojimi« Ater Era. V ospredju posameznega komada naj torej stoji močan, prepričljiv in zrel riff, spremlja pa ga naj prav tako prepričljiva atmosfera, ki pa ni plod klaviaturskih/orkestralnih zvokov ali satanističnega, v slogu črne maše osnovanega vzdušja, temveč povsem darkthroneovsko temelji na spremljajočih kitarskih aranžmajih, ki odvisno od trenutnega razpoloženja izzovejo povsem subjektivne asociacije hoje po zimsko belem gozdu ali pa vzbujajo prvinsko željo po divji alkoholni zabavi.

Kar odlikuje Ater Era kot band in zaradi česar tudi Beneath Inanimate Grime pomeni obogatitev že dolgo nepregledne black metal scene, je kreativnost znotraj meja poznanega. Občutki ob poslušanju aktualnega studijskega albuma iz hiše Ater Era so torej podobni tistim, ki sem jih doživljal, ko sem konec lanskega leta spoznaval poljsko zasedbo Mgla. In konec koncev so občutki podobni tudi tistim, ki so me zaposlovali, ko sem spoznaval najnovejšo kreacijo norveških Koldbrann. Skratka: kako dandanes nekaterim bandom še zmeraj uspe s starim receptom zveneti povsem sveže in zanimivo? Z iskanjem odgovora na to vprašanje naj se ukvarjajo manj ustvarjalni glasbeniki, jaz zase menim, da sem svojo nalogo kot recenzent opravil (vsaj) zadovoljivo in da se lahko zasluženo povsem sproščeno posvetim še zadnjemu komadu na Beneath Inanimate Grime, epsko dolgemu, a po zaslugi številnih nepričakovanih obratov nikoli dolgočasnemu Tormented In Limbo – eden izmed favoritov, čeprav je resnično težko izpostaviti samo enega.