Vsi jih poznamo. Če ne prav vsi, pa definitivno vsi oboževalci virtuoznosti, progresije in tehnike. Da, Atheist je bog. Sarkazem? Nikakor. Kitarski, tolkalski, lirični bogovi, vzorniki mnogim mladim in starim tekstopiscem, kitaristom, bobnarjem, a kljub vsem naštetim faktorjem podcenjeni do nerazumljive skrajnosti.
Instrumentalni »mastermindi« so sredi osemdesetih na Floridi (kjer so nastali in si ustvarili ime) vodilno kreativno povedli death (thrash) metal v še nikoli slišane vode. Ob koncu osemdesetih / začetku devetdesetih so pustili neizbrisen pečat v metalskem svetu (edinstvene, legendarne Piece Of Time, Unquestionable Presence in Elements, LP-jke, bistvene za razcvet inteligentnega »brain« metala, kot ga je nekoč poimenoval Craig Locicero), Shaeferjevo pisanje besedil in igranje celotnega banda pa je standarde igranja oziroma ustvarjanja ekstremnega metala prestavilo nekaj deset stopničk višje.
Prišla je sredina devetdesetih, prišle so nove glasbene zvrsti in klavrn konec so v apatičnem stanju končanja pravljice dočakali tudi genialni instrumentalisti Atheist, ki na žalost niso bili nikakršna izjema. Shaefer je glasbeno ustvarjanje nadaljeval z raznimi nemetal projekti (Neurotica itd.), kjer je moči povečini združil z neznanimi glasbeniki, imel nekaj prebliskov, a povečini neuspešnih.
Novo tisočletje je prineslo resurekcijo metala. Leta 2007 so se ponovno združili floridski inovatorji Cynic, Paulu Masvidalu pa se je utrnila misel: tudi Atheist se morajo ponovno združiti. Poklical je Shaeferja in Atheist so bili tako rekoč naenkrat ponovno med nami. Band smo lani imeli priliko videti tudi v Sloveniji (kraj zločina: Paranoid Open Air), po nekaj letih igranja v živo pa imamo pred sabo novo ploščo, naslovljeno Jupiter.
Pod vplivom raznih halucinogenih substanc so Američani ustvarili avdio zver, ki kolje iz zvočnikov, kot da je blizu sodni dan. Glasbeno stimulativna glasba ne pusti ravnodušnega še tako zahtevnega poslušalca, kompleksnost tu ne pozna meja. Kelly Shaefer še vedno sovraži vse religije sveta (in časti individualizem, ki se glasi: »Man's exsistence is to form resistence«, kar je zapisal že davnega 1990. No, o(b)staja vsaj še ena varianta: človek enostavno kadi preveč trave), vse vlade našega planeta in skorumpiranost človeških misli. Vzporednice s preteklostjo so očitne, a to niti ni tako pomembno, saj, ne ozirajoč se nazaj, oče hitrega, tehnično-distorziranega igranja še vedno napreduje, tehnična ekstravaganca je vseprisotna in »bolne« ideje vedno znova bruhajo iz njega kot lava iz vulkana, ki nikoli ne usahne.
Steve Flynn, bobnar/ tolkalec, takisto praktikant neverjetnih sposobnosti, ruši mite nemogočega, hobotniško udrihanje po bobnih pa je stvar enkratne esence, ki jo lahko proizvede le Flynn. Fascinantno. Vokal je faktor, ob katerega se opravičeno lahko obregnemo, a roko na srce: Shaefer nikoli ni bil death metal »growler«. Prej kričač, od česar tudi na novi plošči ne odstopa. Pridigarsko govorno izraža svoj pogled na svet, ne ozirajoč se na mnenja drugih. V bistvu ohranja stari duh v novem telesu, ohranja nezgrešljivo identiteto in hkrati surovo, neizprosno muči glasilke, ter napada mikrofon.
Kompleksnost, agresija, hitrost, udarnost, prepletena s prefinjenim občutkom komponiranja, valovanje frekvenc skozi odličen zvok vseh instrumentov (za katerega je poskrbel Jason Suecof – Trivium itd.) postavlja ta izdelek na top listo letošnjih tehničnih/progresivnih izdelkov. Razpeti med udarnostjo in senzibilnostjo ostajajo 100% v metal poglavju glasbene biblije (za razliko od Cynic), kjer ateizem prikrito širijo in stopnjujejo skozi neverjetno energijo kameleonskega preigravanja eksplozivnih umetnin. Jazz vpliv je opazen (Elements), mol prebiranje strun je obvezno, atonalnost, disharmoničnost (Piece Of Time), staccato serije točnih, teoretično podkrepljenih struktur (Unquestionable Presence) pa dajejo albumu težo in nerazumljivost, ki zbudi zanimanje v vsakem malce bolj zahtevnem poslušalcu. Definitivno to ni album za ljudi, ki glasbe ne morejo koncentrirano poslušati, je analizirati in razčlenjevati. Površno, površinsko, lahkotno, »zračno« poslušanje tu ne pride v poštev. Torej, nič presenetljivega, glede na to, kdo je komponiral glasbo, aranžmaje ter izpeljal idejo. Tole mojstrovino je vsekakor vredno uvrstiti v zbirko, sploh, če ste fan progresivnih/tehničnih/fusion zvrsti in nasploh (subjektivno) kvalitetne, do potankosti izpiljene, zahtevne, ne lahko poslušljive glasbe. Atheist najčisteje demonstrirajo soparni floridski death metal zrak v letu 2010.
»Jupiter« je izven-zemeljska, subtilna »tour de force majeure« nadvse preciznega komponiranja, sobivajoča v samem vrhu death metal izdaj letošnjega leta, brez oporekanja.

Tilen