Zadnja leta se marsikdo pritožuje, da gredo CD-ji »v kurac« in da je »download« tista stvar, ki je hkrati množično sprejeta prihodnost (ironično, da je prav to prihodnost, ki prinaša glasbeni industriji počasno in boleče umiranje). Ampak – stvar le ni tako črna. Medtem ko so si bandi in industrija včasih privoščili nategovanje poslušalcev z glasbenimi izdelki, ki so bili tako privlačni kot Tjaša Židan v spotu Ne maram te več, je prav upad prodaje napram digitalni piratizaciji povzročil streznitev pri bandih in industriji. Zadnja leta smo priča res dobro oblikovanim CD-jem, porastu prodaje LP-jev (in njihovi vrnitvi sploh) in raznim prodajnim paketom, kjer lahko dobiš poleg CD-ja še DVD (večina izdaj), knjigo, strip, majico (na slednje tripajo predvsem Angleži in Američani), razne skupne izdaje, obogatene z marsičim in tako dalje.
Zakaj takšen uvod? Ker je nova, dvojna plošča Avantasie popolnoma izrabila prednosti in izdala paket, ki bi ga hotel imeti vsak. In to ne toliko zaradi vizualne podobe – pa tudi ta sploh ni slaba– ampak, ker je Tobias Sammet (burkež iz Edguy) pod imenom Avantasia izdal kar dve plošči. V istem času. In jih nudi posebej ali skupaj.
No, nihče verjetno več ne kupuje plošč zgolj na lepe oči. Brez vsebine je tudi najboljši izgled zanič. The Wicked Symphony in Angel Of Babylon sta dva albuma, ki zaključujeta trilogijo, ki jo je pričel album Scarecrow. In sodeč po tem, da sta Toby in Sascha Paeth (legendarni producent, tukaj pa še glasbenik in velika metal podpora) posnela veliko materiala, je bila izdaja dveh albumov očitna izbira. In splača se imeti obe plošči, ker je tole kar zajeten kos glasbenega dogajanja.
Če smo v preteklosti marsikje videli oznako »rock opera«, je tole bolj »metal odiseja«. Plošči sta namreč polni raznih likov, razgibanih glasbenih pasaž in to s precej obširno zgodbo, v kateri se lahko najde vsak. Ja, ni opernega petja in čudnih kostumov. Kljub temu, da albuma ne predstavljata fantastičnega sveta kot to recimo počnejo Rhapsody ali še kakšni drugi Italijani, hkrati pa se ne pečata z metalskimi klišeji kot to počnejo Manowar ali pa Hammerfall in ni nekakšen rockovsko zveneči progresivni zalogaj v stilu Operation: Mindcrime, sta The Wicked Symphony in Angel Of Babylon veliki zgodbi. A prav zvočna podoba in razgibanost tako glasbene podlage kot nastopajočih glasov ju naredijo izjemno prijetni za poslušanje. Usedite se, zaprite oči, slušalke na ušesa, stereo na glas. In Tobi in Sascha vas bosta popeljala v svet veselja, žalosti, svetlobe, teme, ljubezni, bolezni, življenja in smrti …
Zgodba je pripovedovana skozi razne zvočne podobe, ki se sučejo okrog osnove kitara – bas – boben in jo obogatijo številni gostje. V komadih ponovno najdemo burkeže iz Tobyjevih Edguy, poleg njih pa Jona Olivo, Tima Ripperja Owensa, Jorna Landeja, Klausa Meineja, Erica Singerja, Brucea Kulicka, Michaela Kiskeja, Alexa Holzwartha itd. Postavljeni na ravno prava mesta, naredijo stvar še bolj razgibano kot Christopher Lee pri Rhapsody Of Fire ali pa Doug Bradley pri Cradle Of Filth oziroma Orson Welles pri Manowar. Ker niso le naratorji ampak dodatni pevci, kitaristi, bobnarji ipd. In vsi so tam z namenom. In prav zanimivo jih je slišati v za njih malce drugačnih glasbenih okoljih.
Kako to vse skupaj sploh zveni? Plošči sta si … hm … zvočno nasprotujoči. The Wicked Symphony spominja bolj na Edguy, Helloween, Hamerfall in ima močan pozitiven in svetleč pridih, medtem ko Angel Of Babylon spominja na temačnejše zvoke Blazea Bayleyja, Jon Oliva's Pain, Savatage itd., torej bolj temno, a hkrati lepo in močno. Pesmi se gibljejo v spektru modernega evropskega metala in so kot pisane za posamezne goste. Poslušajte pesem, v kateri poje Ripper in jo primerjajte s pesmijo, ki jo poje Klaus Meine. In neverjetno je prav to, da v svoji različni zvočni podobi zvenijo kot eno. Res dobro.
Morda so časi velikih in legendarnih klasičnih izdelkov mimo, a sedenje v preteklosti ne koristi nikomur. Verjamem, da imamo pred seboj ploščo, ki bo nekega dne lahko videna ali cenjena kot kak danes veliki izdelek (ki izvira iz 70. ali 80. let prejšnjega stoletja). Tobias Sammet je lahko res ponosen nase – sanje je uresničil na najboljši možen način.

Ivan