Vem, klišejsko je, če napišem, da sem pričakoval, da Behemoth ne bodo uspeli preseči odlične plošče The Apostasy, a vendar jim je uspelo. Album Evangelion je v vseh pogledih najboljša stvar, ki so jo Poljaki z Nergalom na čelu izdali v vsej svoji karieri.
Grafično nas CD najprej preseneti s tem, da na naslovnici ni Nergala. Očitno je kreacija z imenom Behemoth končno zares postala kolektivna stvar in ne več utelešenje vizije enega. Ali pa jim je preprosto dojadilo dajati Nergala na naslovnico. Ni pomembno. Knjižica nas zapelje v grafično čudovito prikazan svet, ki ima samo en namen – razodeti evangelij, kot ga vidijo Behemoth. Evangelij, ki dokončno povečuje Človeka kot najvišjo obliko Stvarjenja.
Temu primerno pa je tudi CD ... hm ... spektakularen. Gigantski. Pompozen. Neizmerno bogat. In to ne v stilu KISS, Iron Maiden ali pa Dimmu Borgir. Ne, Behemoth so uspeli svoj duh obogatiti čez vsako mero, brez da bi to preseglo njihovo bistvo. Neverjetno! Zato je Evangelion album, ki nas napade in zaobjame na vseh frontah. Zvokovno so Behemoth s Colinom Richardsonom (Carcass, Fear Factory, Machine Head itd.) ustvarili tako podobo, da boljše verjetno ne bi mogli. Vsak inštrument je razpoznaven do zadnje podrobnosti, pri tem pa vse skupaj zveni tako mogočno, da bi se človek kar klanjal. Predstavljajte si ogled filma v kinu pred DTS tehniko in po uvedbi le-te. No, zvok lahko zakrije marsikaj, na primer slabo pisane pesmi ali kakšne druge pomanjkljivosti, ampak tukaj se to ne zgodi. Ker ni treba skrivati ničesar. Nergal, Orion, Inferno in Seth so obdržali formulo furioznega ekstremnega metala, ki pa so jo »zdinamizirali«, tako da so zvokovno pokrajino razgibali kot kataklizmični dogodek. Hitri ritmi se prežemajo s počasnimi, morbidne pasaže se zavijajo v nevihtne oblake ultra hitrih ritmov in melodij ... Če se neham širokoustiti s pretiranimi primerami, Behemoth vključujejo tako zapuščino Morbid Angel kot Satyricon, tako Nile kot Mayhem ... You name it! Neverjetna uigranost zasedbe široko diha v vsaki poslušani sekundi in prav neverjetno se ti zdi ko ugotoviš, da ima vsaka linija odlično bobnarsko podlago, da je vsak solo tam z namenom, da je vsak vokalni vzorec ustvarjen po natančnem načrtu.
Resda vse skupaj na nek način izpade kot hiperaktivni produkt, ki bi poslušalca s svojo bogatostjo in hiperaktivnostjo lahko ugonobil, ampak na srečo je Evangelion ravno na pravih mestih umirjen in tako dovoli poslušalcu dihati. Je kot knjiga Stephena Kinga, ki te s svojo sposobnostjo naraščanja napetosti skoraj pripelje čez rob živčnosti, nato pa te umiri kot morski val v toplem poletnem večeru.
V vsakem pogledu je tole plošča, ki ji je treba posvetiti čas, ki jo je treba užiti kot dobro knjigo ali kozarec starodavnega, a izjemnega vina. Je Resnica, ki je človek ne sprejme tako zlahka, a ko jo, je v resnici svoboden. Popolnost!

Ivan