Belphegor so stari znanci našega portala, kajti Paranoidovi recenzenti jih spremljamo že dobrih deset let ali od njihovega četrtega albuma Lucifer Incestus iz leta 2003 dalje. Po prebiranju ene recenzije za drugo – manjka le recenzija za Walpurgis Rites – Hexenwahn – sem kot »mlad« poslušalec te sodomske trojice prišel do sklepa, da se z napisanim bolj ali manj strinjam in da bi lahko vse opisano prenesel tudi na aktualni album Conjuring the Dead. Le moje mišljenje o Bondage Goat Zombie se razlikuje od Aljaževega, a to po vsej verjetnosti zato, ker pred tem albumom bandu sploh nisem posvečal pozornosti. Deloma tudi zato, ker predhodni Pestapokalypse VI v mojih ušesih še zmeraj pade v kategorijo »Kar nekaj« (se opravičujem za nestrokovnost).
No, pa gremo stran od subjektivnih okusov, ki nikoli niso enaki, k objektivnim dejstvom, zakaj je temu tako. Hočeš ali nočeš, Avstrijcem je treba priznati, da so razvili lasten stil igranja, pa čeprav ta temelji na elementih, ki so jih pobrali skupaj od drugih velikih imen death in black metal scene. Marsikdaj je v tem oziru že padlo ime Morbid Angel ali Behemoth, osebno pa bi dodal še poljubno hitro in zloveščo black metal zasedbo in za aktualni album recimo še Cannibal Corpse ter dosti bandove lastne diskografije. Da najprej pograbim zadnjo idejo … Conjuring the Dead me namreč na različnih mestih spominja na najbolj prepoznavne riffe komadov Bondage Goat Zombie in Stigma Diabolicum, zagotovo pa bo kdo drug od vas prepoznal še kateri drugi komad. Toda moto »hitro, hitreje, Belphegor«, ki se ga je band sploh na začetku držal kot pijanec plota, v letu 2014 ni glavno vodilo. Letos častilci deviantnih seksualnih praks stavijo na raznolikost, zaradi česar je album tako iz vidika tempa kot tudi atmosfere izredno razgiban – vsaj za njihove razmere. O tem še najbolje priča instrumentalni intermezzo The Eyes, poleg tega pa tudi različni atmosferični elementi, ki nekoliko drugače predstavijo bandovo blackmetalsko plat. Band je celo eksperimentiral z vokali, tako da se med Legions of Destruction »oglasi« veliki Atilla (Mayhem).
Toda: tako kot Nile, Cannibal Corpse, Deicide in podobni bandi tudi Belphegor pod črto ostajajo bolj ali manj nespremenjeni, zato se njihovim dolgoletnim sledilcem ni treba ničesar bati. Belphegor pač furajo svoje dalje … Komur se kolca po tovrstni glasbi, bo zagotovo prišel na svoj račun. Moram pa po drugi strani priznati, da so Belphegor (poleg Behemoth, ki pa so po svoje band brez primere) tudi edini black/death metal band, ki ga osebno ob ustreznem razpoloženju premorem poslušati tudi večkrat zapored. Tisto pocukrano black/death jamranje po švedsko (ponovno se opravičujem za nestrokovnost) mi nikoli ni bilo všeč. Pri Belphegor pa se takoj ve in sliši, da moški udarjajo po moško po moških instrumentih, pa čeprav pod črto marsikaj na dolgi rok zveni dolgočasno.