Ko sem prvič slišal za slovenski projekt Beneath The Storm, sem najprej pomislil, da imam opravka s kakšnim simfoničnim power metal bendom. Toda že sama naslovnica prvenca Temples Of Doom mi je (skupaj z njegovim imenom) hitro razodela, da sem se še kako zmotil – band oziroma natančneje one-man projekt Beneath The Storm (za katerim stoji multiinstrumentalist Igor Šimon) nima kaj dosti veze s power metalom. Kar dobimo na ploščku Temples Of Doom, je kvečjemu negacija tega, kar navadno prinaša (vsaj šablonski) power metal. Album nam tako v slabih štiridesetih minutah ponudi obilico teme, groze in podobnih srh vzbujajočih občutij. Žanrsko bi lahko rekli, da gre za nekakšno mešanico funeral doom metala z drone elementi, kamor je primešan še močno »počrnjen« sludge. Prevedeno v bende bi to pomenilo sledeče: združite danski projekt Nortt z belgijskimi Alkerdeel in Američani Coffinworm ter po želji izbrano grozljivko in dobili boste Beneath The Storm.
Plošček je poln skrbno izbranih samplov (predvidevam, da filmskih, v njihov izvor se namreč nisem poglabljal) pripovedi, ki se odlično skladajo s celotno »eerie« atmosfero albuma. Njihova uporaba pa se vendarle sčasoma izkaže kot malce pretirana, saj pogosto povsem nadomestijo »klasičen« vokal; obenem so prisotne v praktično vsakem komadu (tudi po večkrat), kar na koncu povzroči kontraučinek in album kot celota izpade bolj monotono. Plošček že tako tudi iz vidika izvedbe ni preveč razgiban in poslušalec proti koncu dobi občutek, da se celotna zadeva že malce vleče, čeprav je za tovrstno žanrsko mešanico razmeroma kratek (kot že rečeno, traja manj kot štirideset minut). Nekaj odličnih (in zares težkih) riffov je sicer mogoče najti, vendar žal še vedno premalo, da bi ohranili poslušalčevo zanimanje skozi celoten album. Namesto njih dobimo filerje v obliki že omenjenih pripovedi, ki se prepletajo z ambientalnimi zvoki ali monotonim kitarskim »dronanjem«, kar bi morda delovalo, če bi poslušali eksperimentalne posebneže Sunn O))), v tem primeru pa se žal ne obnese najbolje. Zvok na albumu je v glavnem zelo soliden, kar je za prvence obskurnih one-man bandov prej redkost kot pravilo, res pa je, da na trenutke izpade malce preveč enodimenzionalno (vendar daleč od usodnega).
Temples Of Doom je odlična glasba za ozadje, še posebej, ko zvečer sedite za svojim računalnikom in si namesto grozljivke v video podobi zaželite takšno v avdio obliki. Na ploščku je dovolj materiala za odličen EP v obsegu kakšnih dvajsetih minut (združenih v dveh daljših komadih), žal pa kot dolgometražni album izpade precej dolgočasno. Vseeno močno upam, da projekt Beneath The Storms izda še kak plošček (in ga morda popestri tudi s kakšnim gostujočim glasbenikom) – malce več dinamike, manj pripovedi (pa vendar ne njihova popolna opustitev, saj vsekakor so dodana vrednost), še bolj dodelan končni zvok, vsaj enaka mera »groze« in Beneath The Storm lahko postane eden izmed bolj prepoznavnih bandov/projektov v žanrski mešanici, ki jo ponuja.