Ameriška deathcore zasedba letošnje leto obeležuje že deseto obletnico delovanja. V tem času so štirikrat zamenjali ime banda - kot Born of Osiris delujejo od leta 2007. Sprememba imena v Born of Osiris jim je prinesla srečo, saj so prav tako leta 2007 podpisali s Sumerian Records in pri njih izdali EP ter dva studijska albuma. Leto 2013 prinaša tretji album - Tomorrow We Die ∆live. Tisti, ki jih dobro poznate, veste, da ne preigravajo klasičnega deathcora, ampak na temelje postavljajo še klaviature v stilu znanstvene fantastike ter elektronike.
V 42 minutah se na albumu zavrti enajst komadov, izmed katerih so eni bolj drugi manj klasični Born of Osiris. Nekateri vsebujejo klasične arpeggie, drugi veliko klaviatur, tretji kitarske djent vložke. Album skoraj da filmsko otvori komad M∆chine, ki iz simfoničnega uvoda preko breakdowna preide v mogočno stvaritev. Prepletanje močnega basa, trdih djent ritmov, klaviatur ali pa klasičnega arpeggia v ozadju - poslušamo Born of Osiris. In potrebno jih je poslušati naglas, saj ves »power« komada kliče po tem. Divergency je prva izmed bolj melodičnih pesmi na albumu. Klaviature iščejo visoke tone in igrajo v arabskih melodijah, kitare so bolj »razvlečene« a kljub temu držijo djent ritem, vokalist pa se igra s cleanom in growlom. Naslednji lomilec ritmov je Mindful v katerem do ospredja pridejo tudi bobni, saj so kitare tako globoke, da pride do nasprotja - globina kitar, bobnov in basa nasproti piskajočim klaviaturam in občasnim arpeggio vložkom, brez katerih enostavno ne morejo. Ti določeni občasni sladkorčki, katerim se pridružuje tudi clean vokal, naredijo nekako enoličen komad bolj razgiban, kot bi to lahko naredil le growl. Klaviature se na koncu komada zopet poigrajo z arabskimi melodijami, ki med poslušalce pripeljejo zabavne gibe bližnjega vzhoda. Četrto mesto zaseda Exhil∆r∆te, ki ga otvori clean vokal in zopet visokotonske klaviature. Ta se zopet prevesi v djentovsko - simfonično obarvnan deathcore. Tokrat ima clean vokal malo večjo vlogo, kar sploh ni napačno. Tudi klasična kitarska solaža dobi svoje mesto. ∆bsolution. Združitev vsega, kar je bilo do sedaj možno slišati. Clean, growl, arpeggio, djent, globine in višine. Sliši pa se tudi nekaj novega - bobni!, ki jih sicer klaviature in strunski inštrumenti kar lepo pojedo. Album reže na pol The Origin. Komad, prepojen z ritmi in norimi melodijami, ki ga sekajo kot pri norcih. ∆eon III je zopet z globino in močnimi breakdowni nabit ritmičen komad. Igrivost pa že tradicionalno dodajo zanimive klaviature, ki se tokrat navzamejo melodij Azije. Im∆gin∆ry Condition zaseda osmo mesto - melodično, razgibano, brez posebne globine in več igranja z ritmi ter vokalom. Sledi mu Illusionist, ki se začne z igrivimi klaviaturami in kitarskim arpeggiom. Ti strukturi vlečeta glavni niti celotnega komada, s katerimi seveda zasedba variira. Dodaja globino deathcora na eni strani in cirkuško igrivost na drugi. Predzadnji komad, Source Field, je ponovno bolj energičen, a še vedno ritmično igriv. Album zaključi Venge∆nce, ki dobro izpelje celotno nit albuma, katero imate sedaj v glavi verjetno tudi sami.
Kljub temu, da se verjetno album sliši nadvse dolgočasen in enoličen, temu ni tako. Fantje so namreč tako talentirano zakomplicirali vsakega izmed komadov, da se sploh ne morejo primerjati s klasičnimi deathcore bandi. Sama bi jih uvrstila med progressive djent ekstremneže in jih postavila ob bok velikanom Meshuggah in Vildhjarti. Če vam je to mnenje težko pogoltniti, si pa le vzemite čas in prisluhnite albumu.