Spomin na Burning The Masses sega na lanskoletni obisk death metal legend Suffocation, kjer so se Burning The Masses predstavili kot prva predskupina. Ponavadi se pri prvih skupinah mnogokrat zgodi, da gremo v dvorano le po pivo in si ogledamo kakšen komad nastopajočih; kmalu za tem oddidemo in si rečemo: »Nič posebnega.« Vendar se je pri Burning The Masses zgodilo, da so tisto kopico gledalcev zadržali do konca. Pričakovalo se je pač še en deathcore band, ki ponavadi hodijo na turneje z legendarnimi death metal, a je skupina v tiste slabe pol ure uprizorila izredno brutalen in tehničen death metal. Nakup njihovega prvenca je bil neizogiben. Na nalepki CDja je pisalo, da bo band ugajal oboževalcem Cannibal Corpse, Necrophagist in Between The Buried And Me. OK, prva dva je treba res upoštevati, zadnjega pa ne, ker ni ravno zaznati nekih podobnosti.
Torej, pred nami je že drugi album mladeničev iz San Diega. Za naslovnico moram priznati, da je res grda; upam, da ni takšna tudi glasba. Podobno kot prvenec Mind Control je osnovan tudi Offspring Of Time. Po kratkem intru band eksplodira z brutalnostjo, ki bi jo pripisoval raznim Nile ali Vital Remains. Zvrsti se deset skladb z eno vmesno kratko inštrumentalno popustitvijo ter zaključnim virtuoznim inštrumentalom, na katerem je soliranja že preveč. Problem pri Burning The Masses je, da solaže včasih bolj izstopajo kot pa sami riffi, kar je podoben sindrom kot pri mnogih današnjih brutalnih tehničnih skupinah. Vokal je glasbi več kot primeren. Growl je izredno močan, ravno tako kričanje. Najde se tudi kakšen breakdown, vendar stečejo tako hitro, da jih ne moremo obtoževati nepotrebnega podaljševanja skladb s temi »abominacijami«. Že prej sem izpostavil, da bandu veliko pomenijo solaže, ki so dvorezen nož. Na eni strani so prisotne tiste lepe šolane melodične solaže, po drugi strani pa jim konkurirajo neposlušljive solaže tipa Slayer. Vendar če to skupina uporablja za razbijanje monotonosti, jim dam prav.
Medtem ko se še vedno čaka na novi album od Necrophagist, se vsako leto pojavi kakšen album, ki se po njih zgleduje. Burning The Masses je na tem področju še kar uspelo, dokler nas ne bodo omrežili novi Obscura in The Faceless.

Primož