Legendarni angleški death metalci Carcass so se odločili, da bodo svojim sledilcem med čakanjem na sedmi studijski album, ki naj bi izšel drugo leto, postregli s kostjo za glodanje. Od njihovega zadnjega albuma Surgical Steel je že minilo sedem let, medtem ko EP Surgical Remission / Surplus Steel iz leta 2014 – kot že pove ime samo – s komadi, ki pred tem niso uspeli zasesti mesta na že omenjenem albumu, ni ravno potešil pravih apetitov.

Polvečerec Despicable naj bi torej skrajšal čakanje, hkrati pa tudi vsaka nova izdaja – hočeš ali nočeš – postreže z namigi, kako naj bi zvenel nov album. Kot že marsikdaj v preteklosti so tudi tokrat mnenja o tem, ali je servirana glasbena pokušina uspela ali ne, skrajno deljena. Osebno moram priznati, da sem od Carcass dobil točno to, kar sem pričakoval. In sicer EP, ki se žanrsko konkretno naslanja na še zmeraj aktualni album, hkrati pa postreže z dovolj svežine, da se lahko brez težav od tega tudi odlepi. Polvečerec Despicable s svojimi štirimi komadi torej ponuja rockersko progresiven death metal, katerega lajtmotiv so melodične vragolije lead kitare na eni strani in tehnično raznoliki riffi na drugi strani. In ker je govora o Carcass, je jasno, da bandu uspe vse skupaj povezati v poslušljivo celoto. Stransko vlogo recimo igrajo všečna solaža, ki ji med The Long and Winding Bier Road vedno znova rad sledim, heavy metal melodika komada Under the Scalpel Blade ali občasni, brutalnejši momenti, s katerimi Carcass spomnijo, da so dejansko death metal band, ter določene bobnarske finte med zaključnim Slaughtered in Soho.

Namensko pa sem izpustil uvodni komad The Living Dead at the Manchester Morgue, ki kot najdaljši na ploščku zaseda tretjino njegove dolžine in s tem že kar na začetku ponudi vse, kar v nadaljevanju sledi po delih. Pa zaradi tega naslov ploščka (slov. ničvreden, odvraten, zaničljiv) ironično opisuje tudi samega sebe? Po mojem ne. Osebno me ta kratka izdaja zabava dlje kot marsikateri drugi daljši album recenzirane zasedbe. A to je samo moje mnenje.