Ko se pogovarjamo o deathcoru, je Carnifex zagotovo eno izmed vodilnih imen tega gibanja. Ustvarjajo že od leta 2005 in Hell Chose Me je tretji studijski album v teh petih letih.
Na prvi pogled (posluh) bi rekli, da nam ta album ne pokaže nič novega, nič izvirnega. Ni res! Riffi sicer ostajajo težki in masivni, kot so bili že na prejšnjih dveh albumih. Seveda ne manjka močnih in udarnih breakdownov, ki smo jih pri njih vajeni od prej oziroma so tokrat mogoče celo malo bolj izpiljeni in »komercialni«, ne več tako naravni in dolgi. Tudi tisti hitrejši deli so dokaj natančni in polni ter sposobni stresti tudi glavo zelo zaspanega ali mačkastega metalca (lastne izkušnje). Kar nam ta album nazorno pokaže, je tudi tehnična plat kalifornijskih deathcorovcev. Morda je to le zaradi produkcije, ki je tokrat res na nivoju, saj je se vsak element sliši skoraj do potankosti. Morda so bili takšni riffi prisotni tudi na prejšnjih albumih, vendar je produkcija definicijo večine teh žal onemogočila. Toda tudi če ni tako dvomim, da kdo od njih zahteva kakršnokoli večjo porcijo tehnike. S tem kar pokažejo v smeri samega »šusa«, izpolnijo normo, zastavljeno s strani večine fanov. O sami zasedbi ne bom izgubljal preveč besed. Fantje so prva liga, vsak na svojem področju. Mogoče bi le malo bolj izpostavil vokalista Scotta Lewisa, ki je človek manjših proporcev in močnega glasu. Imel sem jih priložnost videti v živo in res so navdušili saj so skozi ves koncert z odra pošiljali ogromno energije, ki magično vabi v circle pit.
V tej glasbi je težko iskati razlike in finese; to ni bistvo. Nauk vsega tega je, da Carnifex s tem albumom starih poslušalcev niso razočarali, nove pa najverjetneje navdušili. Če jih ne poslušate, jih kar kmalu boste.

David