Koliko ljudi pozna Overkill in njihovo ploščo Fuck You And Then Some, kjer je med drugim tudi nekaj live pesmi? No, v eni najprej slišite Blitzov govor, namenjen publiki. Gre takole: »Where the fuck are we?«
»Cleveland!«
»Where??«
»Cleveland!!«
»WHERE?!!«
»CLEVELAND!!!«
»I fuckin' knew that - I just wanted to hear you SCREAM IT!!!« (navdušujoč huronski krik publike).
Ta izlet v preteklost se mi je zdel primeren za uvod v recenzijo najnovejše plošče clevelandske zasedbe Chimaira. V tem slučaju pa govor zveni takole: »What the fuck is this? Chimaira. What?? Chimaira!!! WHAT?!! CHIMAIRA!!! I fuckin' COULDN'T BELIEVE IT.« In tu ni navdušenja, ampak skupno mrmranje in odkimavanje z glavo.
In zakaj takšna reakcija? Kot veste, je sekstet Chimaira pred nekaj leti pri založbi Nuclear Blast izdal ploščo Resurrection, ki je bila ponoven začetek za band, ki je skorajda razpadel ob zamenjavi založb in zaradi notranjih trenj. To je bila tudi plošča mešanih občutkov, kjer so se Chimaira (preveč) svobodni odločili streljati z vsem arsenalom. Rezultat je bila plošča, ki je v nekaj komadih kazala odličnost plošč The Impossibility Of Reason in Chimaira (poslušajte komade a la Six, Empire itd.), vendar pa je nakazovala, da imajo Chimaira težave z izbiranjem tistih karakteristik, ki so njihove prejšnje albume uvrščale izjemno visoko (med drugim je bila ena takih raba spevnih vokalov, kjer jih tu skorajda ni bilo oziroma so bili nekakšen psihadeličen zmazek). Po tem sem sklepal, da bodo močni in samozavestni našli tiste karakteristike, ki bodo omogočile visoki položaj v panteonu »new wave of american heavy metal« (to oznako so uporabili za drugi album in je pomenila samo najboljše). Pa so?
Ne. Še zdaleč ne. Band se je v bistvu reduciral na enoličnost breakdownov in riffov, ki so dominirali na Pass Out Existence in so bili takrat (v bumu nu-metala) smiselni in logični. Tole pa je zdaj (razen v dveh pesmih) tako učinkovito, da imam po prvih štirih pesmih občutek, da poslušam prvi komad. Hunter, Arnold in DeVries, ki so bili mojstri raznovrstnih riffov, solaž in struktur, so se sedaj odločili, da se vsaka pesem super odreže samo z enim in istim »breakdownom«. Mater, dž-dž-dž na prvem ali nultem polju non-stop. Solaž je izjemno malo in še te so v primerjavi s preteklostjo ultra-cheap. Sampli so po moje samo zato, da so tam (opaziš jih le, če si res avdio mojster), bas pač daje smiselno težo dolgočasnim riffom. Včasih je stvar vsaj reševal Hunterjev vokal, tokrat pa celoten paket zavije v dva vokalna vzorca, od katerega je eden prisoten več kot 95% in je za znoret dolgočasen. Še pomnite njihov zadnji koncert v Ljubljani? Dajte ta vokal na celo ploščo pa imate referenco. Fuck! Še tistih nekaj spevnih vokalov ne reši stvari, ker zveni kot neko jamranje (kar so recimo delali na drugi plošči s temi vokali, je bilo noro). Boben Andolsa Herricka? Če tip tu ni umrl od dolgčasa, potem me stvar res skrbi.
Vse skupaj je grafično čudovito (edina zares pozitivna točka poleg kul DVD-ja, ki prikazuje dogajanje v studiu), a glasbeno tak dolgčas, da je joj. Tudi umeščanje raznih žanrov (občasno kakšen black ali grind) ne pomaga. Ali vse skupaj pomeni, da je stvar katastrofa? Ja, razen če vidite ploščo kot izraz morbidnosti, ki je tokrat prišel do maksimuma in popolnoma ustreza infekciji. Upam samo, da bo band »ozdravel«, ker drugače jim ostane le še milostni strel, odklop od aparatur, ki tale clevelandski sekstet drži v neki lažni iluziji, da so živi, medtem ko v resnici dihajo na stroj.

Ivan