K zanimanju za album je pripomogla uradna oznaka banda »progresivni death metal« in »Portugalska«. Zanimalo me je, če Portugalci res premorejo tovrstno glasbo in tudi, ali je glasba podobna finskim Amoral, ki so do menjave glasbenega stila z Arijem nosili isto oznako.
Primerjava z Amoral ni bila na mestu, saj so stilno Colosso bolj podobni Cynic in ustreznim eksperimentalnim zvrstem. Sami kot vplive navajajo, poleg že omenjenih Cynic, še bande, kot so Devin Townsend, Gojira, Ion Dissonance in The Dillinger Escape Plan. Če zamižim na eno oko, bi lahko potegnil še vzporednico s Periphery, a moram res dobro zamižati.
Pomemben faktor pri vseh bandih je vokal. Ta po navadi določi, ali ti bo skupina kot celota všeč, zato sem čakal na vstop vokala – glasba mi je bila namreč všeč, ustrezala je neki mešanici Colossovih »uradnih vplivov«. Žal sem moral na vstop vokala počakati skoraj »pol albuma« (minutaža je skromna, okoli 15 minut, a nenazadnje je to le EP). Rezultat? Ni ravno, kar sem pričakoval, ni pa slabo. Vokal dobro sovpada z glasbo, ki je, kot že rečeno, dokaj eksperimentalna – doseže vse spektre glasbe, od mirne do divje, od globlje do klišejske, od nepredvidljive do predvidljive. Tudi naslovi komadov namigujejo na progresivno-tehnično in predvsem instrumentalno smer glasbe (tisti, ki vam je to jasno ob prebiranju imen Quadrangular, Orthogonal Path, Prime, Ecosystem, Into Infinity in Minus Infinity, veste, kaj imam v mislih). Sicer si težko predstavljam, o čem bi besedila s takimi naslovi pripovedovala …
Kratko mnenje o kratkem EP-ju: Mogoče so Portugalci za pokušino poslali v svet nekaj minut glasbe, da vidijo, kakšne odzive bodo poželi, nato pa ustrezno ukrepali. Mislim, da se nimajo česa bati in lahko brez skrbi v kratkem izdajo tudi studijski album.