Slovenski band in slovenska založba. Kako zelo rad bi na podlagi predstavljene okoliščine trosil iz rokava en superlativ za drugim, saj mi je podpora domače glasbene scene iz več različnih vidikov pomembna. A včasih je treba stvari tudi negativno skritizirati, da ostane razvoj na pravi poti. Nekaj podobnega bom zdaj naredil v primeru slovenskih Condemnatio Cristi, peterice, ki se je zapisala simfoničnemu black/death metalu. Celovečerec Soundtracks je po štirih letih delovanja njihov drugi studijski album.
Ko sem prebral novico o novem albumu oziroma natančneje njegov naslov, sem pričakoval nekaj takega, kar band dejansko ponuja z novimi dvanajstimi skladbami. In od kod ta moja gotovost o nečem, pred tem neslišanim? Kdor pozna The Deliverance of the Fall (Dekadent), ve, kako zgleda in zveni metalski poklon »filmski« glasbi. Ideja tovrstnega konceptualnega albuma je torej že znana, standard kakovosti pa so Dekadent tudi zelo visoko zastavili. In če bi bil mnenja, da ga Condemnatio Cristi dosegajo, potem zagotovo ne bi napisal uvoda, kakršnega sem. Morda v prvi vrsti zaradi tega, ker mi manjka rdeča nit, ki bi povezovala vse komade v celoto. Seveda ni težko najti nekaj skupnih točk med posameznimi komadi, sploh med tistimi, ki so izključno instrumentalni, ali tistimi, ki so povezani že skozi naslov. Toda metalski del albuma je za moj okus enostavno preveč raznolik, se poslužuje preveč raznolikih elementov posameznega žanra, da bi tvoril koherentno celoto in bi ga znal nato še uspešno povezati s klasičnim delom. Zagotovo pa se najde poslušalstvo, ki simfonični black/death/thrash/groove metal »mišmaš« razume kot dobrodošlo pestrost.
Kar mene kot ne ravno velikega ljubitelja black/death metala še dodatno moti, je dolgočasnost zaradi že znanega in posledično neprepričljivost komadov. Posamezni komadi, posamezni elementi death ali black metala niso nič posebnega, saj ponujajo zelo malo zapomljivih trenutkov, nezanimive solaže (Deathmarch), kopijo vokala Milana Frasa iz svetovno znanih Laibach (Soundtrack), groove metal v slogu Machine Head & Co. (Black Water 1 in Black Water 2) … V znanih vodah se Condemnatio Cristi gibljejo tudi s svojimi klasičnimi kompozicijami, ki prav tako ne bodo sezule nobenega poslušalca. Kot edino posebnost bi lahko smatral kombiniranje vseh treh žanrov, medtem ko pod črto kljub vsemu zmagajo orkestralne in klavirske kompozicije.
Za lažje, če ne celo nujno potrebno razumevanje glasbe bi morda bilo smotrno, če bi se band odločil, da posname tudi film/video, s katerim bi albumu vsaj na vizualni ravni podelil rdečo nit. A za to se band zaenkrat še ni odločil.