Csejthe so le ena izmed številnih skupin, ki jih je prevzela legenda o razvpiti madžarski grofici Elizabeti Bathory, in če je Quorthon svoj band poimenoval kar po njenem priimku, so se Kanadčani pri izbiri imena za svoj glasbeni projekt malce oddaljili od Elizabetinega. Csejthe je eden izmed gradov, v katerih je vplivna grofica domnevno mučila in ubila na stotine deklet. Zadnja štiri leta svojega življenja je nato brez sojenja prebila priprta v majhni sobani tega gradu, prikazanega na naslovnici prve izdaje Csejthe, tj. splita s Ziel Bevrijd – Le Sang de l'Alliance (2007). Z izjemo demota L'écho des Ruines (2008) so Csejthe za coverje preostalih izdaj uporabili različne upodobitve grofice Bathory.
Na aktualnem, drugem ploščku motiv grofice ni tako očiten in izrazit, vendar krvave sledi za silhueto ženske na črno beli sliki govorijo zase. Réminiscence se od prejšnjih izdaj razlikuje predvsem v tem, da ne vsebuje prepoznavnega znaka banda, srhljivega ženskega soprana, kot ga poznamo iz starejših pesmi (L'écho des Ruines, Transcendance), saj ga je popolnoma nadomestilo enostavno moško zborovsko petje in pridiganje. Nove pesmi so bolj monotone, glede na stare so še najbolj primerljive s komadom La Redoutable Ascendance s prvenca La Mort du Prince Noir (2009). So pa zato na Réminiscence prisotne orgle, ki ustvarijo skoraj primerljivo zaprto vzdušje, kakršno dominira prvencu ali EP-ju Transcedance (2010). Na aktualnem ploščku je po petih letih za vokal ponovno poprijel kitarist Strigat, edini ustanovni član zasedbe. Na bobnih ostaja Fiel, ki se je zasedbi pridružil leta 2008 po odhodu Vingrida (Ziel Bevrijd), Myrkvida pa je na prvi kitari kot najnovejša pridobitev banda zamenjal Bardunor (Crépuscule, Hiverna, Monarque). Spremembe v postavi se poznajo tudi v glasbi sami, čeprav so najbolj izrazite v malenkostih. Plošček poleg klasičnega intra vsebuje le en kratek, zelo miren instrumental, ki služi kot uvod v njegov višek, pesem Dorko, la Malveillante, ki je najbolj prepoznavna in, skladno z naslovom, najbolj »zlobna« na celem ploščku, na katerem so sicer razmeroma dobre, a med seboj precej sorodne pesmi. Zato tudi slabih 42 minut, kolikor je plošček dolg, mine ne da bi glasba pustila kakšen globlji vtis na poslušalcu – razen seveda, če se slednji posveti izključno poslušanju albuma. Réminiscence odlikuje močna in težka atmosfera, ki je kot največji adut izdelka hkrati njegova največja hiba, saj kot celota zveni preveč monotono. Vokal je zaradi močnega odmeva precej nerazločen, kar niti ni tako moteče, če človek ne razume francosko. Veliko odmeva je dodanega tudi bobnom, ki seveda nikakor ne sme manjkati pri poustvarjanju vtisa, da band igra v visoki, kamniti sobani kakšnega srednjeveškem gradu. Med najboljše pesmi na ploščku zame šteje zadnja, skoraj desetminutna Chant des Martyres, saj Csejthe na njej odsotnost vokala nadomeščajo z zelo razgibanim bobnanjem in več variacijami kitarskih zvokov, predvsem z zaključnim posnemanjem zvočnega valovanja, ki na rahlo spominja na oglašanje kitov.
Réminiscence predstavlja zaključeno celoto, vsebuje pa tudi nekaj hitrejših in bolj kaotičnih komadov tipa Chasseresse, kakršnih s prejšnjih izdaj nismo vajeni in ki so za v živo več kot primerni za prebujanje publike. Csejthe so torej poskrbeli za koncertni material, če pa bi poskrbeli za več koncertov, bi bilo še toliko bolje.