Six, six, six, … five, four, three, two, one. Vrata se odprejo, zvonovi zazvonijo, trobila zadonijo, orkester se jim pridruži. Tako Dalkhu s široko razprtimi rokami sprejmejo imperatorja, kateremu namenijo 50 minut in 58 sekund trajajoč obred teme. Morda zveni klišejsko, morda zveni zlajnano, morda zveni otročje, toda takšna je bila glasba, takšna je bila tematika, takšna je bila atmosfera, ki se je ustvarjala v blackmetalskih krogih v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Prvenec iz hiše Dalkhu, ki nosi plemeniti naslov Imperator, je enostavno povedano za vse ljubitelje old-school black metala. Še najbolj je primerljiv s tistim, ki so ga nekoč igrali in ustvarjali bandi kot so Satyricon ter Darkthrone in ga danes še zmeraj srečamo, recimo pri Urgehal ali na novo združenih Tsjuder. Primerjava z velikimi imeni tega žanra pove dovolj o kakovosti in vsebini recenziranega albuma. Vsem poznavalcem naštetih skupin oziroma norveške scene je sedaj že jasno, da Dalkhu igrajo surov in umazan black metal, ki v svoji enoličnosti skriva dovolj zanimivih kitarskih in bobnarskih preobratov, da nikoli ne postane dolgočasen.
Dalkhu so torej okoli sebe, vendar ne samo na podlagi svoje glasbe, temveč tudi s pomočjo predstavitve preko knjižice albuma in svoje spletne navzočnosti, zgradili steno, ki naj bi jih strogo ločevala od tega, kar nekateri danes imenujejo moderni black metal. Toda pozoren poslušalec v tej visoki in debeli steni kmalu najde skrivna vrata, ki se odprejo le za kratek čas in ki vodijo naprej v času, v novo tisočletje. Ena takšna vrata sem uspel odkriti v skladbi Heretic, ki zame predstavlja vrhunec albuma. Sicer ne vrhunec v teatralnem smislu, temveč kot skladba, kateri druge ne sežejo do kolen, čeprav jim ne morem oporekati kakovosti. V mojih ušesih se ta vrata odprejo, ko še drugič na celotnem albumu zazvenijo majestetična trobila, ki me zmeraj znova spominjajo na glasbeno izkušnjo, ki sem jo doživljal ob poslušanju albuma Satyricon, Now, Diabolical. Močno prepričan sem, da ta primerjava glasbenikom, ki stojijo za imenom Dalkhu in ki jih tudi osebno poznam že več let, ne bo ustrezala, toda »žal« se primerjave nikakor ne morem otresti.
Morda se jim lahko nekoliko oddolžim tako, da izpostavim še dve skladbi, ki sta prav tako med mojimi favoriti in sta z vso dušo old-school. In sicer bi to bila Preludium To Darkness, če odštejem intro dejansko prvi komad albuma, in komad Grey Hounds Of Heaven, ki ga nemetalski deli naredijo posebnega in me nekoliko spominja na zasedbo Črnobog, ki je bila v času svojega obstoja tako underground, da je nastopila le enkrat pred publiko, ki ni štela več kot dvajset glav. A to je že druga zgodba, tokrat pa naj ostane v ospredju zgodba Dalkhu, katerim želim še veliko takšnih in podobnih izdaj.