Sedemnajstega septembra, dobra tri leta po zelo obetavnem dolgometražcu Descend... into Nothingness, je izšel tretji studijski plošček domače zasedbe Dalkhu, ki letos obeležuje že desetletje in pol obstoja. V vmesnem času med predhodnikom in aktualnim ploščkom se je skupina okrepila z novim vokalistom, s katerim so še odločneje stopili na blackmetalsko stran black/death podžanrske mešanice in tako so vplivi death metala na Lamentation and Ardent Fire (še) bistveno manj opazni kot na prejšnji izdaji.

Slednje se od prve sekunde albuma dalje izkaže kot korak v pravo smer – uvodni komad Profanity Galore namreč vsebuje vse odlike, ki krasijo trenutno najbolj prepoznavne bande na širšem blackmetalskem prizorišču, z ravno dovoljšnjo mero lastne identitete. Tako že v prvem komadu dobimo izvrstno uravnoteženo kombinacijo melodičnosti, epske brezčasnosti, tehnične dovršenosti in brezkompromisnosti, kar krasi celoten album. Upam si celo trditi, da je Profanity Galore (s slabimi osmimi minutami hkrati tudi najdaljši odsek na albumu) najbolj dovršena skladba v diskografiji Dalkhu. Toda slednja ima na albumu še kar nekaj resnih konkurentov oziroma najmanj dve skladbi – četrto z naslovom A Race Without Hope, ki je sicer prej nekakšen intermezzo in traja le dobre tri minute, vendar so le-te odlično izkoriščene, ter sklepni komad Night, pri katerem dobimo celo nekaj (razmeroma) čistih vokalov, ki pa so (presenetljivo) dobro vkomponirani v zaključek ploščka. Omenjene tri skladbe delujejo kot nekakšna »sidrišča«, ki celoten album dvignejo na višjo kakovostno raven – to obenem še zdaleč ne pomeni, da so ostale štiri skladbe na ploščku bistveno slabše, daleč od tega, toda omenjene po kakovosti izstopajo. S slabimi triinštiridesetimi minutami trajanja album doseže tudi optimalni predvajalni čas za strukturo skladb, ki jih ponuja.

Lamentation and Ardent Fire je nedvomno najbolj izpopolnjen plošček Dalkhu do sedaj, tako na ravni produkcije in izvedbe kot samih kompozicij ter nenazadnje tudi vizualne podobe albuma. Če je Dalkhu že z njegovim predhodnikom uspelo ustvariti album, s katerim se je možno kosati z mednarodnimi konkurenti, predstavlja Lamentation and Ardent Fire še kakovostni korak dlje in je tako na domačem prizorišču eden izmed izstopajočih izdelkov.