21. 2. 2008
Dark Tranquillity - Fiction
Century Media Records, 2007
RECENZIJE
Veterani melodičnega death metala udarjajo že v osmo. Stari recepti se ohranjajo, vendar so jih obenem nadgradili z uporabo modernih elementov.
Z albumom Character so Dark Tranquillity (DT) začeli bazirati na višjem tempu, tako da ni več slišati močne influence z albumov Projector ali Haven. Podobno se dogaja na Fiction, vendar ne moremo govoriti o Character part 2. Na albuma prevladujejo skladbe višjega tempa, vendar tudi počasnejših komadov ne zapostavljajo. Kitarista Sundin in Niklasson postrežeta z obilo melodične godbe, ki se ponekod tudi thrashersko obarva, slišijo pa se tudi vplivi metalcora. Po dolgem času pa smo priča tudi kakšni solaži, katere smo pri DT začeli že pogrešat. Pomembno vlogo igrajo klaviature Martina Brändströma, ki poskrbi za fenomenalno atmosfero, katero pa lahko občudujemo že od albuma Haven. Brändström je eden izmed tistih klaviaturistov, ki se znova in znova dokazuje, da tipke na klaviaturah ne služijo samo sistemu "opeka na tipke". Kitaram se prilagaja več kot odlično, občutek melanholije je z njegovim igranjem popoln. Bobni so z vsakim albumom boljši, sicer pa bistvene razlike s prejšnim izdelkom ni moč slišati, predvsem pa je ritem sekcija vse prej kot dolgočasna. Vokalist Mikael Stanne pa je na komadih Misery's Crown in The Mundane And The Magic po dolgem času spet uporabil čiste vokale, še vedno pa prevladuje njegov tipični prehlajeni growl. Obenem pa je Stanne odlični pisec besedil. Večina besedil je čustveno obarvanih, vendar jih ne interpretira po sistemu Killswitch Engage, ampak poudarja bolj filozofsko perspektivo. V zadnjem komadu The Mundane And The Magic pa je prisoten tudi ženski vokal, ki ga je prispevala Nell Sigland iz Theater Of Tragedy.
Fiction bi lahko predstavljal soundtrack za film, ki bi bil narejen po kakšnemu kiberpunk pisatelju kot sta Dick in Asimov, kar DT posebej poudarjajo z naslovnicami, ki jih oblikuje njihov kitarist Niklas Sundin. Kljub vsem možnim trendom, ki danes prevladujejo, se Dark Tranquillity na to ne ozirajo. Ostajajo zvesti samemu sebi in nas z vsakim albumom znova presenetijo.
Primož
Z albumom Character so Dark Tranquillity (DT) začeli bazirati na višjem tempu, tako da ni več slišati močne influence z albumov Projector ali Haven. Podobno se dogaja na Fiction, vendar ne moremo govoriti o Character part 2. Na albuma prevladujejo skladbe višjega tempa, vendar tudi počasnejših komadov ne zapostavljajo. Kitarista Sundin in Niklasson postrežeta z obilo melodične godbe, ki se ponekod tudi thrashersko obarva, slišijo pa se tudi vplivi metalcora. Po dolgem času pa smo priča tudi kakšni solaži, katere smo pri DT začeli že pogrešat. Pomembno vlogo igrajo klaviature Martina Brändströma, ki poskrbi za fenomenalno atmosfero, katero pa lahko občudujemo že od albuma Haven. Brändström je eden izmed tistih klaviaturistov, ki se znova in znova dokazuje, da tipke na klaviaturah ne služijo samo sistemu "opeka na tipke". Kitaram se prilagaja več kot odlično, občutek melanholije je z njegovim igranjem popoln. Bobni so z vsakim albumom boljši, sicer pa bistvene razlike s prejšnim izdelkom ni moč slišati, predvsem pa je ritem sekcija vse prej kot dolgočasna. Vokalist Mikael Stanne pa je na komadih Misery's Crown in The Mundane And The Magic po dolgem času spet uporabil čiste vokale, še vedno pa prevladuje njegov tipični prehlajeni growl. Obenem pa je Stanne odlični pisec besedil. Večina besedil je čustveno obarvanih, vendar jih ne interpretira po sistemu Killswitch Engage, ampak poudarja bolj filozofsko perspektivo. V zadnjem komadu The Mundane And The Magic pa je prisoten tudi ženski vokal, ki ga je prispevala Nell Sigland iz Theater Of Tragedy.
Fiction bi lahko predstavljal soundtrack za film, ki bi bil narejen po kakšnemu kiberpunk pisatelju kot sta Dick in Asimov, kar DT posebej poudarjajo z naslovnicami, ki jih oblikuje njihov kitarist Niklas Sundin. Kljub vsem možnim trendom, ki danes prevladujejo, se Dark Tranquillity na to ne ozirajo. Ostajajo zvesti samemu sebi in nas z vsakim albumom znova presenetijo.
Primož
SORODNE VSEBINE:
15. 10. 2010Dark Tranquillity - We Are The Void / Recenzije
16. 11. 2002Dark Tranquillity - Damage Done / Recenzije
30. 8. 2002Tad Morose - Matters Of The Dark / Recenzije
7. 2. 2002Moonspell - Darkness And Hope / Recenzije
22. 1. 2002Iced Earth - Dark Genesis / Recenzije
