Darkestrah je edini band iz Kirgizistana, ki ga poznam. Ustanovljen je bil davnega leta 1999, pet let kasneje pa je band po dveh demo posnetkih izdal svoj prvenec Sary Oy, ki je pred skorajda desetimi leti vzbudil moje zanimanje za te azijske posebneže. Kljub nekaterim prekinitvam, ko sem nanj za kratek čas »pozabil« in se vmes osredotočil na druge žanre in regije, se je zanimanje obdržalo, večinoma po zaslugi navdušenja nad že omenjenim prvencem. Drugače kot jaz pa band nikoli ni izgubil svojega fokusa: osredotočenost na simfonični black metal s folklornimi primesmi domovine, posredovane skozi dolge in še daljše epske mojstrovine, ostaja še naprej specialiteta banda. V manj kot desetih letih od prvega studijskega albuma so Darkestrah pred letošnjim poletjem svoje poslušalstvo razveselili z že petim albumom, ki nosi naslov Manas.
Manas je ravno dovolj podoben svojim predhodnikom, da poslušalec ve, iz katerega rova prihajajo melanholične in jezne melodije, hkrati pa dovolj različen, da ne prične dolgočasiti po nekaj poslušanjih. Kdor je mnenja (mednje se deloma štejem tudi sam), da je težko vedno znova in znova ustvarjati epske mojstrovine po podobnem receptu, tega bodo Darkestrah po intenzivnem poslušanju relativno hitro prepričali v nasprotno. Band oziroma trojica, kateri sta se po izdaji Manasa pridružila še dva člana, z neznano lahkotnostjo stresa iz rokava eno nalezljivo melodijo za drugo, le-to pa meša z nekompromisno hitrostjo in atmosfero srednjeazijskega visokogorja. Z malo domišljije se neokrnjena narava in njene lepote ter po drugi strani njena krutost in neusmiljenost poslušalcu samodejna rišeta pred duhovnim očesom, ko skozi zvočnike zapiha mrzel gorski veter, ko žalostne kitare vijejo okoli toplega ognja in ko dvoglasen vokal pevke (da, pravilno ste prebrali) kričeče turobno širi svoja sporočila.
»A to še ni vse!«, bi zvenelo reklamno sporočilo. Prav poseben čar in edinstveno atmosfero pa Darkestrah pričarajo z uporabo tradicionalnega glasbila komuza. To je dvo- ali tristrunska lutnja, s katero si band pomaga v vlogi solo instrumenta ali spremljave električnim kitaram. In to že vse od prvega albuma dalje. Vse skupaj in pod črto: nič manj kot odlično!